Včasih je lažje delati z moškimi

Mojca Smolej iz Šenčurja je voznica avtobusa, ki svojega dela ne opravlja le s strastjo, temveč tudi ponosom, v službo gre vedno z veseljem. V poklicu, ki stereotipno pripada pretežno moškim, se je odlično znašla, ob tem pa dodaja, da je včasih lažje delati v moškem kot ženskem kolektivu.

Šenčur – Mojca Smolej se je že kot otrok rada vozila s tovornjakom in avtobusom, njen oče Joža je bil namreč poklicni voznik. »Velikokrat me je vzel s seboj na vožnjo. Rada sem sedla za volan, in kot pravijo otroci – 'šofirala'. Bilo je res posebno doživetje,« je pripovedovala Smolejeva. Končala je srednjo trgovsko šolo, a je delo v trgovini ni veselilo. Šestindvajset let je delala v podjetju Iskra, kasneje v varnostni službi na letališču, z možem sta imela tudi gostilno. Ravno na pobudo moža Milana, voznika avtobusa, je tudi sama opravila izpit. »Mož je leto dni pred mano opravil izpit za avtobus, nakar je tudi mene samoiniciativo prijavil, s čimer mi je dal spodbudo, saj sama nisem bila dovolj samozavestna za tako velik korak,« je pojasnila Smolejeva, ki je naprej opravila izpit za tovornjak, zatem še za avtobus. »Moj oče je bil žal že pokojen, ko sem naredila izpit za avtobus, a vem, da bi bil zelo ponosen name. Če bi bil še med nami, bi se nedvomno vozil z mano, tako kot sem se jaz kot otrok vozila z njim,« je dodala.

Delo voznice avtobusa opravlja že devet let, pri čemer je sprva vozila lokalni avtobus v občini Kranj. »Moja prva proga je bila proga 4 na relaciji Kranj–Bitnje–Struževo. Nato so me počasi uvajali v vožnjo primestnega avtobusa, kot sovoznica sem se pogosto pridružila sodelavcu Borisu na daljših vožnjah,« je povedala. Z avtobusom je obšla precejšen del Evrope, med njenimi daljšimi potmi so bile vožnje do Francije, Belgije, Poljske in Češke. Čeprav obožuje vožnjo, pa so ji lahko naporne in neljube le vožnje po hribih in gričevjih.

Njeno delo je razgibano, nepredvidljivo, pogosto premalo cenjeno, poleg tega Mojca Smolej opravlja poklic, ki je značilen za moške. »Ko sem začela voziti, je marsikdo obstal pred avtobusom, ko je za volanom zagledal žensko; tega niso bili vajeni. Sicer nikoli nisem bila deležna negativnih komentarjev, večkrat pohvalijo mojo vožnjo in se zahvalijo za prijetno potovanje. Slišim tudi, da so moški bolj divji vozniki, sama pa prisegam na mirno in varno vožnjo,« je pojasnila in nadaljevala: »Kot ženska v pretežno moškem poklicu se počutim odlično, z moškimi je včasih lažje delati, mogoče celo prijetneje kot s samimi ženskami. Nikoli nisem imela občutka manjvrednosti ali zapostavljenosti.«

V podjetju, kjer je zaposlena, so poleg nje sicer še štiri voznice avtobusa. Njen delovnik se razteza od deset do dvanajst ur dnevno, tudi konci tedna so delovni, na svojih avtobusnih poteh pa sreča nemalo ljudi, obenem se dodobra seznani s slovensko kulturo vožnje. »Na cestah je vedno večja gneča, vozniki so vedno bolj nestrpni, kultura vožnje je na nizkem nivoju. Poleg tega imajo včasih tudi potniki svoje dneve. Zmrdujejo se zaradi zamud, a ob tem ohranim mirne živce in se jim le nasmejim. Z nekaterimi se dnevno srečujemo in tisti, ki me poznajo, mi prijazno pomahajo tudi na cesti,« je dejala in dodala še, da je voziti avtobus nekoliko drugače kot voziti avtomobil, a ko se navadiš njegove velikosti, ko osvojiš njegovo dolžino in širino, je vse preprosto in spontano.

Za enak poklic kot starša se je odločil tudi njen sin Uroš, tako so v družini že trije poklicni vozniki avtobusa. »Sin je zaključil višjo prometno šolo, a ni dobil službe v svojem poklicu, zato se je zaposlil kot voznik avtobusa, ki ga vozi že osem let. Poleg njega imam še hčerko Matejo, ki je učiteljica razrednega pouka, in štiri vnukinje, ki se zelo rade vozijo z avtobusom in sedejo za volan,« je še povedala Smolejeva.

Mož jo je pred tridesetimi leti navdušil tudi za vožnjo z motorjem, s svojima sinom in hčerjo so na motorju prepotovali celotno Slovenijo. »Imam Yamahin motor, model Fazer 600, s katerim se vozim vedno manj, a pri hiši bo ostal, ne prodam ga,« je še dejala. Mojco Smolej od upokojitve loči še dobro leto. Tedaj bo, kot pravi, čas posvetila sebi, svojim najbližjim, vrtu, avtobusa pa najverjetneje ne bo več vozila.