Napisani svet

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. maj 2020 / 22:34

»Aleksandru Makedonskemu pravimo Veliki zato, ker mu je uspelo združiti ponosne grške mestne državice, podjarmiti vsa kraljestva med Grčijo in Egiptom, poraziti mogočno perzijsko vojsko in ustvariti imperij, ki je segal vse do Indije – in vse to v manj kot trinajstih letih. Ljudje se odtlej sprašujejo, kako je vladarju iz manjšega grškega kraljestva uspelo kaj takega. A ob tem se je vselej porajalo vprašanje, ki me je osebno bolj pritegnilo, namreč zakaj je Aleksander sploh hotel osvojiti Azijo. Ko sem preudarjal o tej uganki, sem se pomudil ob treh predmetih, ki jih je Aleksander nosil s seboj na vseh svojih vojaških pohodih in jih vsako noč položil pod svoj vzglavnik. Ti trije predmeti so kazali, kako je videl svojo zavojevalsko kampanjo. Prvi predmet je bilo bodalo. Ob bodalu je Aleksander hranil skrinjico. In v skrinjici je imel najdragocenejšega od treh predmetov: izvod svojega najljubšega besedila, Iliado. Kako je Aleksander prišel do teh predmetov in kaj so mu pomenili? Aleksander je spal na bodalu, da bi se ognil usodi svojega očeta, ki so ga umorili. Skrinjico je zasegel svojemu perzijskemu nasprotniku Dareju. Iliado je prinesel v Azijo zato, ker je skozi njeno zgodbo gledal svoj vojni pohod, pa tudi svoje življenje. To temeljno besedilo je očaralo princa, ki je šel, da bi osvojil svet. Homerjev ep je rod za rodom veljal za temeljno besedilo grškega ljudstva. Aleksander ga je imel za malone svetega, zato ga je tudi nosil s sabo na pohode. To je tista moč, ki jo imajo besedila, zlasti temeljna: spremenijo naše videnje sveta, pa tudi to, kako se nanj odzovemo. Pri Aleksandru je bilo zagotovo tako. Besedilo ga je prepričalo do tolikšne mere, da ga ni le bral in preučeval, pač pa tudi udejanjal. Bralec Aleksander se je postavil v zgodbo in dojemal lastno življenje in pot v luči Homerjevega Ahila. Aleksander Veliki je poznan kot kralj nad kralji. In kot kaže, je bil tudi bralec nad bralci.« (str. 27–28)

Ob branju te knjige se zavemo, kar sicer že vemo: da štejejo le tiste zgodbe, ki so bile napisane (nenapisane so tako in tako pozabljene), in da najmočnejše med njimi niso le dokument časa, v katerem so bile napisane, ampak svet odtlej tudi sooblikujejo, zlasti po svojih najbolj bistroumnih in najbolj dejavnih bralcih. Iliada je seveda eno prvih besedil te vrste, Aleksander Veliki pa njen »naj« bralec. Taka so najvplivnejša religiozna in ideološka besedila, od Biblije do Komunističnega manifesta. In mnoga druga, od Gilgameša do Harryja Potterja …