Zadnji izdihljaji poletja

Kaj ni bil šele pred kratkim 24. junij, ko so bile klopi na Slovenskem trgu polne šolarjev, ki so po zadnji uri veselo lizali sladoled, terase kavarn pa prepolno zasedene z gimnazijci, da se je od daleč slišalo le zadovoljno trkanje kozarcev in klepet o poletnih načrtih?! Zdi se mi, kot da sem pravkar odpisala zadnji izpit in se za nagrado počastila s torto v kavarni Zvezda. Občutek imam, kot da sem ravno prejšnji teden prišla z delovnih počitnic v Trenti, spomini z dopusta na morju pa so tako živi, kot da bi se ta končal pretekli konec tedna. Kam je šlo poletje?

Sedim za pisalno mizo, s skodelico vroče kave, v toplem puloverju in z debelimi nogavicami na nogah, in se melanholično spominjam poletnih dni, ko sem v Hercegovsko-neretvanskem kantonu pristala sredi najhujšega vročinskega vala in se skupaj z ostalimi nesrečniki (ne)uspešno hladila ob obali Boračkega jezera, slapovih reke Trebižat in kanjonu Neretve. Spominjam se toplih večerov in zanimivih debat na naši terasi, osvežitev v ledeno mrzli Kokri, številnih nedeljskih piknikov in preštevilnih sladoledov, ki so iz skrinje izginili tako hitro kot to ljubljeno poletje.

Kam pa je vas zvabila poletna vročina in sončni dnevi? Kje ste se potikali letošnje počitnice, ko nam je bilo podarjeno dvomesečno okno svobode in smo se končno lahko zapeljali do morja, se usedli na letalo za sanjsko Portugalsko, hladno Skandinavijo, Grčijo, Turčijo in celo centralno Azijo? Če se ozrem na prijatelje in znance, se mi zdi, da so številni pod vplivom mnogih (praznih?) svaril in lastne previdnosti, predvsem pa strahu pred novo realnostjo, raje ostali doma. Koriščenje bonov, starih in novih, je postalo varni pristan za vse 'ziheraše' pa tudi odlična rešitev za tiste, ki si počitnic s finančnega vidika prej niso mogli privoščiti.

Sama se počasi vračam na stara pota. Na pota, ko se doma pojavim le zato, da razpakiram, operem obleke in ponovno zlagam nujne stvari v prazno potovalko, ki bo z mano odhitela novim izkušnjam naproti. Na pota, kjer prisluženi študentski denar prehitro odteka iz mojega žepa in se pretvori v žepne slovarčke, vozovnice za Flixbus in dolgo pogrešane letalske vozovnice. Tako mi je najljubše. Ko spoznavam zanimive ljudi, druge kulture in novo kulinariko. Z Lonely Planetom v roki, težkim nahrbtnikom na rami in številnimi lepimi spomini v srcu, ki me dopolnjujejo in izpopolnjujejo, širijo obzorja in nasmeh.