Tri desetletja gorenjskega gospodarstva

Gorenjska se je postopno odmikala od podobe industrijske regije, vendar so kljub veliki rasti storitvenih dejavnosti predelovalne panoge še vedno ostajale pomembne za gospodarstvo in zaposlovanje prebivalstva.

Pretresi v začetku devetdesetih

Ob osamosvojitvi Slovenije so glavnino gorenjskega gospodarstva predstavljala velika industrijska podjetja kovinske, elektro, lesne, gumarske, tekstilne in obutvene panoge. Po jugoslovanski krizi so se razmere dodatno poslabšale s prehodom v tržno gospodarstvo in izgubo glavnine nekdaj donosnih trgov. Večji del proizvodnje je bilo treba posodobiti. Poleg tega so se podjetja srečevala z različnimi interesi v procesu privatizacije in denacionalizacije. V težavah je bila večina podjetij. Sledile so zgodbe sanacij, prisilnih poravnav, stavk, odmevnih stečajev in izgub številnih delovnih mest. Zaradi negospodarnega ravnanja je bil leta 1990 najprej razglašen stečaj Elana. V naslednjem letu so bile velike pozornosti deležni stečaja Tekstilindusa Kranj in BPT Tržič ter sanacija Železarne Jesenice.

Leta 1992 je bilo v program reševanja Sklada za razvoj vključenih deset gorenjskih podjetij, vendar so bila kasneje prodana. Nekdaj velike tovarne so tako ohranjale le še dele proizvodnje in menjavale lastnike. Do leta 1994, ko so se gospodarski kazalci začeli izboljševati, je v gorenjski industriji izgubilo delo okrog devet tisoč zaposlenih.

Industrija ostaja

Po lastninskem preoblikovanju je del podjetij ostal v večinski lasti zaposlenih. Najtežavnejše je bilo ohranjanje proizvodnje z licenčnimi in dodelavnimi posli. Ena od spodbud domačim blagovnim znamkam je bil sejem Slovenski proizvod v Kranju in podeljevanje znakov SQ. Tekstilna in obutvena panoga sta bili konec devetdesetih let deležni pomoči Slovenske razvojne družbe, vendar podjetja niso mogla konkurirati cenejši delovni sili na vzhodu. Po letu 2000 so tekli številni poskusi prestrukturiranja in prodaj lastninskih deležev, vendar so podjetja iz različnih razlogov sčasoma ugasnila. Tako je večji del tovarn, ki so skozi desetletja zaznamovala gorenjsko in slovensko gospodarstvo, dokončno postal le del zgodovinskega spomina.

Proizvodnjo so uspešno nadaljevala podjetja, ki so intenzivno vlagala v posodobitve z novimi tehnologijami. Sami so razvijali inovativne in visokokakovostne izdelke, s katerimi so si pridobili pomemben delež tudi na svetovnih trgih. Vrzel, ki je nastala z zapiranjem velike industrije, so zapolnila nova podjetja, ki so se usmerila v izvoz. Številna so zrasla iz nekdanjih obrtnih delavnic, danes pa imajo velike proizvodne obrate v novih poslovnih conah. Ob tem pa velik del tradicionalnih industrijskih območij ostaja degradiran, saj so opuščene stavbe le v redkih primerih dobile novo namembnost.

Leta 1999 je v industriji delovala slaba tretjina vseh gospodarskih družb, v katerih je delalo sedemdeset odstotkov vseh zaposlenih v gospodarstvu. Od leta 2012 v predelovalni dejavnosti dela tretjina zaposlenih, hkrati pa ta še vedno ustvari slabo polovico dohodka regije.

Razcvet podjetništva

V prvi polovici devetdesetih let je bilo na Gorenjskem ustanovljenih več kot 3500 novih podjetij, tudi več kot sedemdeset na mesec, največ na področju trgovine, finančnih in tehničnih storitev. Spodbujanju podjetništva je bil namenjen tudi evropski program Phare. Nekatere manjše občine so pridobila sredstva za razvoj novih poslovnih con, s čimer se je povečal gospodarski pomen večjih krajev zunaj mestnih središč. Leta 1997 so mala podjetja ustvarila že petino vseh dohodkov v gospodarstvu in imela skoraj tolikšen delež zaposlenih. V letu 2005 je bilo aktivnih 61 velikih, 59, srednjih in 3753 malih podjetij ter 5604 samostojnih podjetnikov. Več kot polovico delovnih mest so ustvarjale storitvene dejavnosti.

Največji domači trgovski podjetji sta hitro povečevali promet in odpirali nove prodajne centre po Sloveniji, vendar sta se zgodbi zaključili s prevzemi in finančnimi težavami. Po letu 2000 so največji del prodajne pogače začele prevzemati tuje verige. V nekaj letih so bili na kmetijskih zemljiščih na obrobju mest zgrajeni veliki trgovski centri, ki se v zadnjem času širijo tudi v okolico večjih podeželskih krajev.

V gorenjski statistični regiji je bilo v letu 2019 aktivnih 5681 podjetij, od tega je bilo 317 odprtih na novo. Skupaj so imela 46.672 zaposlenih, od tega je dobra polovica delala v 128 velikih in srednjih podjetjih, ki so ustvarila dve tretjini vseh prihodkov, skoraj polovico z izvozom. Samostojnih podjetnikov je bilo 5508 in so imeli skoraj štiri tisoč zaposlenih.

Gospodarski pomen regije

Sredi devetdesetih let je Gorenjska predstavljala slabo desetino slovenskega gospodarstva in je bila tretja najpomembnejša regija. Vendar je kasneje beležila počasnejšo rast in po razvitosti zaostaja za slovenskim povprečjem. Leta 2002 so občine sprejele Regionalni razvojni program Gorenjske in tudi v naslednjih razvojnih obdobjih so bili med ključnimi razvojnimi cilji spodbujanje podjetništva, trajnostni razvoj z novimi tehnologijami, gradnja infrastrukture in nova delovna mesta. Programi so bili sofinancirani iz evropskih skladov. Danes Gorenjska izstopa po dobrih prometnih povezavah, ugodnejši demografski sliki in višji izobrazbi zaposlenih.