Normandija (1)

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / torek, 13. avgust 2024 / 16:56

Le korak stran od pariškega vrveža se vzdolž Rokavskega preliva razprostira mirna, prijazna in vedno zelena Normandija. Ob evropski prestolnici mode, mondeni Azurni obali in dih jemajočem najvišjem vršacu Alp je ta severozahodna francoska pokrajina redka izbranka prihajajočih turistov, a hkrati vedno močnejša zaveznica Parižanov, ki v nevzdržno vročih poletjih v prestolnici nemalokrat pobegnejo na dolge peščene obale Atlantika.

Dolgo popotovanje do Caena

Dvourna vožnja od Pariza do Caena se mi je že pošteno vlekla. Nič čudnega, če sem bila pa na poti že skoraj dvanajst ur in sem obdelala že vse od letala, avtobusa, metroja in zadnjega vlaka, ki me je ob desetih zvečer odložil na majhni železniški postaji na obrobju mesta. Kljub pozni uri je sončna svetloba še vedno objemala mestne ulice, da sem jo kar peš ubrala po široki aveniji do majhne sobice starega francoskega stanovanja, ki sem si ga delila z ovdovelo gospo Annie in plašnim sivim mačkonom. Po nekaj hitrih besedah dobrodošlice sem od Annie prejela še majhen zemljevid mesta in se naslednji dan podala na raziskovanje.

Domače mesto Viljema Osvajalca

Staro mestno jedro Caena je razpeto med srednjeveškim gradom na severu, ki ga je dal zgraditi vojvoda Normandije Viljem Osvajalec, ter veličastnim samostanom Abbaye aux Hommes (samostan za moške) na jugu. Med njima pa se razteza dolga sprehajalna avenija, obkrožena s trendovskimi butiki, številnimi starinarnicami, trgovinicami z rabljenimi izdelki, pekarnami ter majhnimi kavarnami, ki v dopoldnevih strežejo barvite pozne zajtrke, popoldne pa na mize gostov romajo slane ajdove palačinke.

Mesto mi je bilo všeč prav zaradi prepleta mladostnosti ter srednjeveškega duha, ki je ujet v starodavne cerkvene zvonike Saint-Pierre in Saint-Etienne-le-Vieux. Caen pa bolj kot veličastne romanske opatije zaznamujejo dogodki druge svetovne vojne, med katero so ga popolnoma okupirali Nemci in ga štiri leta kasneje s slavnim izkrcanjem v Normandiji ponovno osvobodile zavezniške sile. V prvem tednu junija sem bila tako priča prazničnemu vzdušju, ko so se v mesto stekale množice angleških in ameriških turistov v vojaških avtomobilih, okrašenih z ameriškimi zastavami, ter z ogromno slovesnostjo zaznamovale osemdeseto obletnico izkrcanja, dneva D.

Caen mi je prirasel k srcu zaradi več stvari: majhnosti, ki mi je omogočala, da sem se na ogled vseh zanimivosti odpravila kar peš, skritih domačih pekarn, kjer sem si privoščila umetelno zavite rogljičke in vaniljeve polžke, ter zaradi ljudi, ki so me vedno in povsod sprejeli z nasmehom in odkritim zanimanjem.