Legendi v glasbenih spominih

Boris Kopitar, dolgoletni sodelavec nacionalne televizije, se je odločil, da bo za zaključek pomladnega ciklusa oddaj Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem gledalcem ponudil nekaj drugačnega.

V oddaji, ki bo na sporedu v ponedeljek, 1. junija, ob 17.30 na prvem programu Televizije Slovenija bo gostil legendo slovenske narodnozabavne glasbe, Slavka Avsenika, naslednji ponedeljek (8. junija) ob istem času pa drugo legendo, Lojzeta Slaka.

Boris, Glasbeni spomini verjetno še nikoli doslej niso bili tako posebni ...

»Res je. Ne bo šlo zgolj za kronološki pregled delovanja mojih gostov, ampak za njun osebni odnos do glasbe, spominjanja na pretekla leta, ko sta imela izjemno uspešni karieri zaradi njunega zavzemanja za slovensko domačo glasbo, ki sta jo ponesla v svet. Upam, da bodo gledalci našli kaj takega, česar še niso videli in slišali. Slavko Avsenik bo gledalcem pripravil presenečenje ob klavirju, saj ga do sedaj še nikoli ni igral javno … Lojze Slak nas je povabil na Trško goro, kjer je obudil nekaj mladostnih spominov. Ugotovili boste lahko, da je bil namazan z vsemi 'žavbami'.«

Je bilo v oddaji treba vložiti dosti truda?

»Morda se zdi, da je narediti taki oddaji enostavno, pa ni čisto tako. Za začetek je zelo dobro, če gosta in njuno delo dobro poznaš. Po izdelanem okvirnem scenariju se začne dogovarjanje, kaj dati v oddajo, saj gre v liter le liter. Sprejeti je treba veliko kompromisov, saj se želje in možnosti velikokrat razhajajo. Imel sem srečo, da sem se začel tako s Slavkom kot z Lojzetom dovolj zgodaj dogovarjati, kdaj bi oddaji naredili. Želja, ki je tlela v meni, se je porodila že pred časom, mesec maj pa je ogrel naša dogovarjanja in tako bomo 80-letnico Slavkovega življenja proslavili kakšen mesec prezgodaj, za čestitke in dobre želje pa nikoli ni prezgodaj. Tudi Lojze Slak bo 45 let svojega ansambla proslavil jeseni, 77 let življenja pa 23. julija.«

Oba gosta osebno poznate že dolgo časa. Kaj najbolj občudujete pri njima?

»Oba sta vsa leta imela izjemno naporen tempo ustvarjanja. Srečo imata, da imata vedno nov in nov navdih za ustvarjanje melodij. Pri obeh občudujem tudi njun odnos do dela, ki ga opravljata. Sta izjemna profesionalca; če se z njima nekaj dogovoriš, potem to tudi drži. Brez izjeme.«

Nam zaupate kakšno zanimivost s snemanja?

»Snemanje je bilo zanimivo že zato, ker sta tako Slavko kot Lojze kar na samem snemanju dobivala nove domislice. Slavko nas je v Brezjah pri Tržiču, nekdanji Sveti Neži, pričakal s starim kolesom in povedal, da se je njegova delovna in glasbena pot začela s kolesom, saj se je z njim odpeljal od Svete Neže preko Kranja in Mengša v Savlje, kjer je v Tonosi dobil službo pletilca. Ob enakomernem ropotu strojev je nastalo mnogo novih viž. Lojze pa nas je v svojem hramu na Trški gori razvajal z odličnim cvičkom, pod stropom kleti pa visi tudi kaj za pod zob. Če bi se preveč predali užitkom, oddaje sploh ne bi bilo ...«

Tako za Slavkom kot Lojzetom je vrsta uspešnih glasbenih let. Katera njuna skladba je vam najljubša?

»Enako vprašanje sem želel zastaviti njima, pa ga raje nisem, ker bi bil pri množici ustvarjenih melodij odgovor zelo težak. Enako težak je zame. Vse je odvisno od okoliščin, v katerih poslušaš njuno glasbo. Če se pelješ proti Gorenjski, je morda najlepša Avsenikova Prelepa Gorenjska, če bi raje kaj nežnega, so zelo lepe skladbe Pastirček, Jadranje nad Gorenjsko ali Spomin, če bi se rad veselo zavrtel, pa Na golici. Tudi pri Slaku je enako. Ko se v dvoje sprehajaš ob Krki, ti morda v glavi odzvanja valček Krka sanjava se poigrava tam med bregovi, kjer sem doma. Ko bi rad zaplesal, je dober tudi Sosedov Francelj, če si malo zasanjan, pa Najlepše je, če kdo osreči drugega srce. Za vse pa je 'ta prava' V dolini tihi. Za mlade in malo manj mlade.«

Se Glasbeni spomini septembra vračajo na program?

»Oddaja bo samo malo zajela sapo, nadaljujemo pa 7. septembra. Čez poletje bomo dvanajst oddaj ponovili.«

Čemu se boste posvetili v prostih poletnih mesecih?

»S pripravljanjem oddaj je toliko dela, da bo čez poletje treba v televizijski dokumentaciji pregledati, kaj bi se še našlo novega - starega, da bi bilo zanimivo za gledalce. Ko se ob izdatni pomoči zaposlenih v televizijski dokumentaciji 'zakoplješ' med papirje in najdeš kakšen star film, je trud poplačan. Treba se bo tudi dogovoriti z naslednjimi gosti, da si bodo rezervirali termine, saj je v današnjih časih stavek 'Nimam časa' zelo pogost. V prostem času si bom z družbo privoščil kolesarjenje po naši lepi deželici, saj sem do sedaj letos uspel opraviti le daljše kroge po Primorju, na Krasu in po Dolenjski, tako da mi na kolesarskem števcu ne kaže več kot 500 kilometrov.«