Jubilej Doma Planika

Priljubljeno planinsko postojanko so zgradili tedanji avstrijski planinci kot Dom Marije Terezije, vse od konca druge svetovne vojne pa jo upravlja Planinsko društvo Gorje, ki je koči tudi dalo današnje ime: Dom Planika pod Triglavom.

Gorje – Na prvo soboto v avgustu je Planinsko društvo Gorje pripravilo slovesnost ob 110-letnici Doma Planika pod Triglavom. Priljubljena planinska postojanka je v teh dneh običajno do zadnjega kotička natrpana s planinci, čeprav je v gostinskih prostorih kar osemdeset sedežev, v desetih sobah prav toliko postelj ter v dveh skupnih prostorih kar 41 ležišč.

Kot je v svojem nagovoru na slovesnosti spomnil predsednik društva Jože Kosmač, so prvo zavetišče v naravnem amfiteatru pod južnim ostenjem Triglava, poimenovanem Ledine, postavili že leta 1869. Takrat je bila to preprosta kamnita stavba, pokrita s skodlami in opremljena z mizo, klopmi, odprtim ognjiščem in pogradom za šest ljudi. Na željo pobudnikov za ustanovitev društva Triglavski prijatelji iz Bohinja pa sta jo zgradila Jože Škantar in njegov sin Lovrenc iz Bohinja.

Ostre visokogorske razmere na 2.400 metrih so zavetišče do te mere poškodovale, da ga je po skoraj dvajsetih letih avstrijsko planinsko društvo na novo pozidalo in ga 3. avgusta 1880 slovesno odprlo kot Kočo Marije Terezije. Dobro desetletje za tem je na Kredarici zrasla koča slovenskega planinskega društva in v želji, da bi obiskovalce odvrnili od obiska Kredarice, je avstrijsko planinsko združenje ob mali koči zgradilo novo, večjo, dvonadstropno stavbo, ki so jo odprli 13. avgusta 1911 in poimenovali Dom Marije Terezije. Kot je v nagovoru zgodovinske vire povzel predsednik Kosmač, so ob domu za udobje in počitek obiskovalcev uredili zeleno trato, v notranjosti pa premišljeno razporejene prostore, ki so nudili udobno zavetje takrat maloštevilnim obiskovalcem.

Po prvi svetovni vojni sta obe stavbi prišli v last Slovenskega planinskega društva: dom so preimenovali v Aleksandrov dom, malo kočo ob njem pa so zaradi bližine meje naselili graničarji in jo poimenovali Karavla. Ta je po drugi svetovni vojni, ko je Planinska zveza dom predala v upravljanje Planinskemu društvu Gorje, nekaj časa služila kot depandansa, konec osemdesetih pa so jo porušili in na njenem mestu kasneje zgradilo novo stavbo.

Gorjanski planinci so po drugi svetovni vojni planinskemu domu dali tudi novo ime – v želji, da se to ne spreminja več, so se odločili za nepolitično: Dom Planika pod Triglavom. »Dom Planika je edina planinska postojanka v okolici Triglava in širše, ki se je stoletje ohranila v svoji prvotni podobi in je spomenik takratnih časov. Delno je spremenila le zunanjo podobo, ko je pred pol stoletja dobila lesen plašč, ki je stavbi dal privlačnejši, toplejši videz in jo zaščitil pred ostrimi visokogorskimi razmerami. Želimo, da bi stavba še dolgo dajala zavetje planincem, ljubiteljem Triglava in gora,« je še poudaril Kosmač.