Dali smo mu vse (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. avgust 2010 / 06:00

»Bil sem globoko prepričan, da bo nekoč že spoznal, kakšno krivico nama je storil,« je dejal Ciril. Prizadele pa so ju različne pripombe, ki sta jih slišala od sosedov in znancev, ki so spraševali, kdaj bo začela delavnica obratovati in kdaj se bo sin vrnil iz tujine.

»Vsakokrat, ko se mi je zdelo, da me bodo nadlegovali, sem se umaknil. Zdelo se mi je, da se je cel svet zarotil proti meni,« je povedal Ciril.

Ciril in Anica sta po tistem, ko sem ju prosila, da bi rada slišala še sinovo plat zgodbe, nekaj časa kolebala.

»Saj sva ti že midva vse povedala,« sta rekla v en glas. Vseeno pa sta me vnovič povabila, ko je Robert prišel na obisk.

Srečanja sem se zelo veselila, predstavljala sem si, da mora biti podoben Cirilu, vendar sva po tistem, ko mi je stisnil roko v pozdrav, ugotovila, da je po zunanjosti bolj po mami, po duši pa bolj po očetu. Predstavil mi je tudi svoje dekle, ki je ves čas mirno in tiho sedelo v dnevni sobi in brskalo po računalniku. Z Robertom sva se, da bi imela malo miru, sprehodila do hiše, ki naj bi bila nekoč njegov dom.

»S starši sem se dogovoril, da bom vse, kar bom povedal, govoril po resnici, tako kot čutim,« je dejal prijazno.

Usedla sva se na klop, zadaj za hišo, kjer je trta s svojo bogato rastjo že ustvarjala prijeten kotiček za druženje.

»Ni mi všeč, da sta starša o naših intimnih težavah spregovorila naglas,« je začel in videlo se mu je, da mu je nerodno.

»Ne vem, kaj ju je pičilo, morda sta mislila, da bosta na tak način name lažje vplivala. Ampak - to bi bilo nemogoče. Že zdavnaj sem si začrtal lastno pot, ki z vsem, kar je povezano z delavnico in stanovanjem nad njo, nima nikakršne zveze. Starša imam iskreno rad, čeprav ne razumeta, da me s svojo pretirano zaščitniško ljubeznijo dušita in mi nenehno vzbujata slabo vest. Seveda, ko sem bil še otrok, sem bil navdušen nad tem, da bom popravljal avtomobile. Želel pa sem postati še marsikaj drugega. Ko smo na televiziji spremljali Šterkovo potovanje z jadrnico, sem ga želel tudi sam posnemati, a mi danes kaj takega ne pade več na pamet. Kamorkoli grem, starša pogrešam, kljub temu pa me je strah vrnitve, ker vem, da bomo vsakič govorili o istih stvareh. Od zadnjega obiska je mama kupila in tudi obesila zavese, ki so po njenem okusu. Kot da midva s punco ne bi znala šteti do pet …«

»Odkrit pogovor dela čudeže,« sem mu namignila.

Potem nisva več govorila o tej boleči temi, saj mi je začel pripovedovati o možnostih, ki se mu nudijo tako pri nadaljevanju študija kot pri delu. Oba z dekletom sta dobila priložnost, da odideta v Ameriko. Na to, da bi se poročila in »srečno živela do konca življenja«, zaenkrat sploh še ne mislita. Prav tako si ne predstavljata, da bi se vrnila v Slovenijo in se borila s tistimi, ki tudi preko zvez in poznanstev krojijo klimo mladih raziskovalcev.

»Čeprav bi se to vendarle zgodilo, dvomim, da bi bila z dekletom pripravljena, da si v tej hiši ustvariva dom,« je še dodal žalostno, preden sva se vrnila nazaj.

Anica je postregla z jabolčno pito, Ciril pa je začel pripovedovati zgodbe iz svoje mladosti. Ne Robert ne njegovo dekle pa nista razumela, da je bilo včasih drugače, da so takrat otroci morali starše poslušati in jih ubogati. Potem je Anica dodala, da po operaciji ni več tako pri močeh, kot je bila nekoč, da težko pospravlja po hiši, ki je za dva človeka (s podstrešjem in kletjo) prevelika.

Slovenci smo res čuden narod, domala vse, kar imamo, vtaknemo v beton in zidovje, misleč, da bomo na ta način zagotovili varno pribežališče tudi svojim potomcem. Žal se ne dogaja pogosto, da bi mladi pristali na skupno življenje s starši pod eno in isto streho. Zato je hiš, ki so podobne mavzolejem, vedno več, v njih životarijo starejši, pozabljeni od lastnih otrok, a se kljub temu trmasto oklepajo zidovja, ki je sicer polno spominov o odrekanju in težkem življenju, kljub temu pa ne prinaša sreče ne lastnikom ne njihovim potomcem. Dandanašnji je težko, če že ne nemogoče, krojiti življenja lastnim otrokom. Robert je, med drugim, poznal še več podobnih zgodb, kot je bila njegova. V eni so starši razširili gostilno v želji, da bi v njej našel delo in kruh tudi sin. V neki drugi sta starša vse svoje prihranke vložila v nakup stanovanja ob morju, v želji, da bi hčerka z družino preživljala z njima vsaj dopust, če ne tudi drugih, bolj običajnih dni. Najbolj žalostno pa je, da si številni (ko pridejo v pozna leta) sami ničesar ne privoščijo, temveč raje kopičijo bančne račune v pobožni želji, da bi bilo njihovim otrokom v življenju lažje kot njim.

Ciril in Anica pa še zmeraj upata, da se bo Robert nekega lepega dne premislil in se vrnil domov. Kljub temu da Anica ni več pri zdravju, vsak petek stanovanje nad garažo prezrači, počisti in pobriše prah. Zamenja tudi cvetje v vazah. Upam le, da pa bo nekoč prišel dan, ko se bodo usedli za mizo in se bodo iskreno pogovorili. Prava in odločna beseda včasih, če že ne zmeraj, dela čudeže. (Konec)