Odvetnik

Besedilo: Ivan Sivec: Visoški gospod (2)
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. avgust 2021 / 21:32

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Kersnik je prav tedaj, leta 1875, objavil obsežen roman Na Žerimljah, katerega so vsi povzdigovali v višave in je tako tudi on hodil naokrog s privzdignjenim nosom. Pa čeprav je bil leto dni mlajši od mene. Gledano na splošno, smo se dobro razumeli, tako v Narodnem društvu kot ob pogledih na pisanje slovenske literature.

Na enem od sej v Narodnem društvu mi je Jurčič dejal:

»Kako bi bilo, če bi po zgledu mnogih naših predhodnikov ustanovili tajni literarno-zabavni klub?«

 Kersnik je bil takoj za to, jaz pa sem odvrnil:

»Zdaj ni čas za skrivanje, zdaj moramo z velikimi topovi udariti na plan in to javno.«

Tako do uradne ustanovitve kluba ni prišlo, srečevali in moževali pa smo vsi srčno radi. Brez pretirane nečimrnosti lahko zapišem, da sem bil tedaj, leta 1875, ko sem bil star šele štiriindvajset let, že pravi možakar. Težko zdaj sodim o tem, a zdi se mi, da sem bil na zunaj videti vsaj pet let starejši, po pameti pa pet let zrelejši. Ljubljanske in dunajske, velikokrat vse življenjske šole, so naredile svoje.

Posebno sem se potrudil za to, da sem napisal v Slovenski narod veliko člankov, v katerih sem skušal opozarjati na našo splošno mlačnost. Bil sem tako oster, da mi je celo Jurčič, ki je bil urednik časnika, nekoč dejal:

»Pišeš dobro, a s preveliko ostrino. Vse se da povedati tudi z drugimi besedami.«

Jaz pa sem mu odvrnil:

»Ampak potem te nihče ne opazi.«

Tudi pozneje, v vseh letih mojega časnikarskega pisanja, sem bil še posebej trdoživ v pisanju polemik. Tako so se me bralci res dobro zapomnili. Vsi, ki so se spravili z menoj v boj, so že vnaprej vedeli, da ne poznam srednje poti in da znam res biti včasih že prav hudičevo – oster ali celo žaljiv! A sam sem bil tedaj tako ponosen, da tega sploh nisem opazil. Iz vsakega boja sem hotel iziti kot zmagovalec. Res sem bil pravi hudournik.

V času, ko sem bil odvetniški pripravnik, sem postal tudi tajnik Dramatičnega društva, v katerem sem si prizadeval za dvig slovenske dramatike nasploh. Ko so drugi zavedni liberalni Slovenci ugotovili, da sem resen človek, so name obesili še celo kopico drugih funkcij, tako da sem jih imel na koncu že preveč. Nekoč mi je Kersnik celo rekel:

»Tavčar, še dobro, da nisi ženska.«

»Zakaj pa to?«

»Zato ker ne znaš reči: ne!«

Vem, da vas iz tega obdobja najbolj zanimajo moje ljubezenske dogodivščine. Teh je bilo res na pretek. A še preden se jim posvetim, naj zapišem, da sem se tudi ob vrnitvi v Ljubljano izkazal kot odličen govornik. Zgodovina je zabeležila in to obelodanila tudi v Slovenskem narodu tri moja izjemna predavanja: ob Prešernovi proslavi, ob Bleiweisovi obletnici in o ženskah v narodni pesmi. Ko se je po Ljubljani izvedelo, da sem izjemen govornik, se je na vseh mojih predavanjih kar trlo poslušalcev. Še posebno ženske so me rade poslušale. Mnoge so mi celo tako laskale, da sem se jim komajda uprl. Prav zaradi mojih govorniških sposobnosti sem dobival prave ljubezenske namige. Ena od poslušalk mi je nekoč rekla:

»Gospod Ivan, če ste tako spretni, kot znate sukati jezik, tudi v drugih rečeh, ste pri meni vedno dobrodošli.« Pa je bila ženska – srečno poročena!

Spet druga mi je namignila:

»V sredo sem sama doma. Lahko bi pripravila bolj intimno predavanje. Ob čaju za dva.« Bila je žena veletrgovca, ki je med drugim trgoval tudi – s čajem!

Spet druga mi je povedala kar naravnost:

»Če se pri teh letih ne zanimate za ženske, niste pravi moški. No, pa saj to lahko preizkusiva kar midva sama.« Pa je bila kuharica pri ljubljanskem župniku.

Z drugimi besedami: kot vse bolj javna oseba, sem postajal prava tarča tako samskih kot poročenih žensk. Ker pa sem se zavedal, da bi z ljubezenskimi avanturami lahko izgubil veliko ugleda, sem vse ponudbe v prvih treh letih odvetniškega pripravništva načrtno zavračal. Pozneje pa … (Se nadaljuje)