Podopustniški kilogrami

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 22:55

Pomemben skupni imenovalec dobrega dopusta je vsekakor hrana. Pri nas, na primer, se dnevi na morju vrtijo okoli »guštanja«, ki se od obilnega zajtrka nadaljuje v popoldanske prigrizke, ki potešijo lakoto do večera, ko dnevne užitke zaokrožimo z dalmatinsko pašticado, brodetom ali pladnjem sveže pečenih rib. Meni najljubši je vsekakor zajtrk, ko se eden za drugim nagnetemo za mizico na terasi, vsak s svojim dobrim začetkom dneva – jaz s skledico ovsenih kosmičev v eni roki in zvrhano skodelico kave v drugi. Nejčeva jutra so sladka, s svežim belim kruhom in robidovo marmelado, brat dan začne z ocvrtimi jajci, medtem ko mama po mizi razpostavlja vrečke čokoladnih »krafen«, ki jih je kupila v pekarni na obali.

Ko se čez dan raztepemo vsak po svoje, se okoli dveh ponovno vsi sestanemo pri Dinku – prijaznem in vedno nasmejanem lastniku gostilnice na plaži, ki je zaradi odlične morske hrane vedno zapolnjena do zadnjega kotička. Letošnji dopust pozabljamo na oliko, ko kar z rokami pobiramo klapavice iz velikega črnega lonca in s kruhom mažemo ostanke omake iz olivnega olja in česna. Ne oziramo se na manire, ko razpiramo lupinice škampov in glasno sesamo belo buzaro, ki se je ujela v njihove repke. In prav morska hrana je razlog, da se vsako leto vračamo na isto destinacijo, poletje za poletjem, že skoraj 15 let. Hrana in pa prijetni domačini, ki so postali tako rekoč naši prijatelji.

Ob večerih se zberemo pri Joškotu – lastniku penziona, v katerem preživljamo idilične morske počitnice, in še enem odličnem kuharju. Obožujem njegov brodet s škarpeno, ob katerem se vedno znajde zvrhan krožnik kuhane polente. Brat ne more brez zelenih rezancev s škampi, ki jih, njemu na čast, Joško vedno pripravi dvakrat na teden. Oče prisega na črno sipino rižoto z morskimi sadeži, mama pa komaj čaka, da bo na vrsto prišel večer, ko bo 90-letni »deda« na žaru obračal brancina in ga obilno pokapal z domačim olivnim oljem. Do polnega siti morskih dobrot vedno najdemo prostor še za sladico – čokoladni kolač, pomarančne rezine ali pa zvrhan lonček orehovega sladoleda, ta gre naravnost v srce.

Ni čudno, da se po koncu dopusta s strahom postavim na tehtnico in z grozo ugotavljam, da bodo naslednji tedni zaznamovani z zelenjavnimi juhami, solato in veliko športa. A se tolažim, da je tehtnica ne nazadnje le merilo počitniških užitkov, ki jih nihče od nas ne obžaluje, temveč že zdaj sanja naslednje poletno »guštanje«.