Usodno srečanje na Pohorju

Vse se zgodi z razlogom, 2. del

»S kreditom sem si kupila stanovanje in avto. Potovala sem, se izobraževala. Prišla do doktorata. S pomočjo psihoterapevtke sem se ponovno postavila na noge …

Na smučanju na Pohorju sem spoznala Mirana. Ne vem, ali mi je pred tem že kdaj kakšen moški tako resno padel v oči, kot mi je on. Imel je najlepši nasmeh, njegove tople oči pa so me gledale, kot bi bila kraljica. Nisem bila jaz tista, ki ga je prosila, naj bo moj spremljevalec. Sam se je odločil. Zvečer me je poiskal v hotelu, kjer sem bila nastanjena. Sam je menda bival v nekem domu, koči (ali kaj je tisto že bilo) 'sredi ničesar'. Sprva od mene ni zahteval čisto nič. Le dolge, globoke in iskrene pogovore. Debatirala sva o vsem – o filozofskih, družbenih, socioloških vprašanjih. Za vsak dvom je znal poiskati pravi odgovor. Po štirih dneh druženja sem bila že tako 'mehka' in voljna, da če bi mi rekel, naj skočim v prepad, da me bo spodaj že on ulovil, bi to brez razmisleka storila. Potem se je zgodilo neizbežno: kozarec vina v moji sobi. Nadaljevanje je bilo nepozabno. Tudi sanjalo se mi ni, da je lahko ljubljenje tako popolno. Ko se nisva ljubila, sva se pogovarjala. In tako je bilo vse do kosila.

Povabil me je na kavo in prigrizek nekam v dolino. Najbrž se mi je že na obrazu videlo, da sem ponoči doživljala 'nebesa', pa mu je bilo nerodno, da bi v hotelu hodila ob njem kot mesečna. V tem trenutku sem se začela zavedati, da sem zaljubljena tepka, postalo me je sram, pa nisem vedela, zakaj.

Zapeljala sva se vse tja do Lenarta in parkirala pred gostilno; ne vem, kako se je imenovala, stala pa je tik ob stari cesti. Komaj sva stopila iz avta, že sva zaslišala: 'O, gospod župnik, kaj pa vi delate tukaj?' Spontano sem se ozrla okoli sebe, prepričana, da nekdo stoji za mojim hrbtom.

Obiskovalec gostilne – kakšno naključje – je bil iz Miranove fare. Noge so se mi zašibile: pa ne, da sem nepozabno noč preživela z duhovnikom?! Moj ljubljeni me je zatajil, svojemu sokrajanu me je predstavil kot bežno znanko, ki jo je srečal po naključju.

Usedla sem se v avto in zahtevala, naj me odpelje nazaj v hotel. To je tudi storil. Verjetno ne toliko zaradi mene kot iz bojazni, da bi v gostilni srečal še kakšnega znanca.

Pospremil me je do sobe. Zaradi šoka sem imela težave z dihanjem, zato je počakal, da sem prišla k sebi. Potem sva se začela pogovarjati. Pravzaprav je govoril on. Dejal je, naj si resnice ne jemljem k srcu, da me ima lahko rad, četudi je duhovnik. Besede je obračal tako, da sem izpadla kot ena 'butara', spet je sledila nepozabna noč.

Potem se je zgodil čudež. Po približno treh letih, kar sva se bolj ali manj pogosto srečevala, živel je namreč na drugem koncu Slovenije, sem zanosila. Bila sem presrečna. Otrok, ki je rasel v meni, je bil kot balzam za vse težke in krute stvari, ki so se mi kdajkoli zgodile. Ko me je moj ljubljeni obiskal, sem mu povedala veselo novico. 'O, čestitam, kdo je pa oče?' mi je rekel. Na začetku, ko sva se spoznala, bi me te besede ubile. Dobesedno. Po treh letih ne več. Nekako sem jih pričakovala.

Ko sem mu odgovorila, da je nekdo drug, je prikimal. 'Super!' je rekel. Ni se hotel soočiti z resnico, da bi bil lahko on; ni razumel, da sem mu zvesta in da ga ljubim.

Po tej novici je kar naenkrat spoznal, da je duhovnik, da ne gre, da bi se družil z žensko, imel z njo intimne odnose. Da to ni prav.

Rojstvo hčerke me je napolnilo z neko neopisljivo radostjo. Zelo je bila podobna očetu, imela je njegov nasmeh, nenehno je čebljala, ob njej mi nikoli ni bilo dolgčas. Postala sem čisto drug človek. Sodelavke so rekle, da mi obraz kar žari. Morda mi je res, ne vem. Bila sem neizmerno srečna, da sem hčerki podarila življenje. Ko je bila stara dve leti, sem prosila sestro, ali jo vzame v varstvo za nekaj dni. Vreme za smučanje je bilo prečudovito. Pogrešala sem Pohorje in komaj sem čakala, da se zapeljem po strminah. Spremljala me je druga sestra. Pa ne zaradi smučanja. Za seboj je imela kemoterapijo, pa se mi je zdelo prav, da se sredi lepe narave vsaj malo odpočije.

Ne boste verjeli! Komaj sva vstopili v preddverje, kjer je bila recepcija, sem ga zagledala. Je imel na Pohorju svoj 'abonma'? Najine oči so se za trenutek ujele, a se je obnašal, kot da se ne poznava. Tudi prav. Nič me ni bolelo.

Po spletu okoliščin je pri večerji sedel nedaleč od mene. Z njim je bila prijetna rjavolaska, videlo se ji je, da je zaljubljena do ušes. Če verjamete ali ne, prav zabavalo me je, ko sem poslušala njun pogovor. Osvajal jo je s podobnimi 'filozofskimi' fintami, kot je mene.

Malo sem pa bila tudi 'žleht.' Naslednji dan sem prišla k zajtrku že med prvimi. Sestra je rada pospala. Ovojnico, v katero sem vtaknila hčerkino fotografijo, sem pustila na njegovi mizi. Ne vem sicer, ali sem mu pokvarila dopust, a namen je bil tak.

Ko je hčerka malo odrasla, sem jo jemala s seboj. Enkrat samkrat se je zgodilo, da smo trčili. Po osmih letih je bil njegov glas enak, le zunanjost se je močno spremenila. Na slabše. Še nikoli se nisem počutila tako svobodno kot v tistem trenutku.

Ko mi je bilo v mladosti najhuje, me je mamina sestra pogosto tolažila z besedami: 'Bolje, da te usoda ''štrafa'', ko si še močan in mlad, kot pa da te ''štrafa'' na starost.'

Na njene besede sem se pogosto spomnila. Po štiridesetem letu se je življenje zame šele začelo. Imela sem hčerko, vrhunsko izobrazbo, službo, ki sem jo imela rada, tri najboljše prijateljice. Morda mi je manjkal edino moški, a če bi želela, bi tudi tega našla.

Bolelo me je edino, da so starši z menoj prekinili vse stike. Niti takrat, ko se je rodila hčerka, niso želeli narediti spravnega koraka. Malo tudi zato, ker jih je imel njun nečak popolnoma pod komando. Očeta je izsiljeval, da če ne bo po njegovem, bo šel. Od česa bi pa z mamo živela? To, da ni plačeval prispevkov niti zase, sem ti menda že povedala? Nekoč sem se z najmlajšo sestro vseeno odpravili na obisk. A naju niso spustili v hišo. Sestra je jokala, mene pa je obisk 'ozdravil'. Nikoli več nisem padla v kakšno podobno skušnjavo.«

(Konec)