Prisojna gora

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 10:25

Prisojnik (2547 m n. m.) – Prisojnik oz. Prisank je skalni kolos na Vršiču. Prava zakladnica zavarovanih plezalnih smeri: Hanzova, Kopiščarjeva in Jubilejna. Vsaka je edinstvena in enkratna. Gora na meji med Primorsko in Gorenjsko, s katere nas gleda Ajdovska deklica.

Prisojnik je pogosto obiskana gora, saj visoko izhodišče na Vršiču nudi dokaj kratek vzpon. Vendar če se lotimo katerekoli zavarovane plezalne poti, ki vodi nanj, se seveda časovnica vzpona podaljša. Ker je bila letos na novo obnovljena Kopiščarjeva pot na Prisojnik, nisem razmišljala dolgo, po kateri se bom povzpela na vrh. Ideja sestopa je bila po delu t. i. Jubilejne poti, tik pred Zadnjim Prisojnikom pa bomo zavili na markirano pot, ki vodi nazaj na Vršič. Zadnje okno bo počakalo do naslednjič.

Kopiščarjeva pot na Prisojnik je bila nekoč imenovana tudi Jeseniška. Drznem si trditi, da je še vedno tehnično najzahtevnejša zavarovana plezalna pot v našem visokogorju. Če se odločimo za omenjeno pot, ne pozabimo na čelado in obvezno tudi samovarovalni komplet.

Izhodišče je Tičarjev dom na Vršiču, 1620 metrov. Od doma sledimo nekaj časa običajni poti na Prisojnik, nato pa nas smerokaz usmeri proti prvemu oknu. Malce izgubimo višino, sicer pa obhodimo Sovno glavo, kar nas pripelje do vstopne police v zavarovano pot. Vstopna polica pod previsom je precej široka, nato pa se zoži nad spoštljivim prepadom. Zanesljiva varovala nam bodo olajšala plezanje čez strmo in izpostavljeno steno do pomola. Ta je poraščen s travo in rušjem. Steza se dviga po travnatem in skrotastem pobočju. Tik pred seboj lahko opazimo lik Ajdovske deklice, na dosegu roke.

Pot se strmo vzpenja, v pomoč so nam brezhibne jeklenice, so pa tudi mesta, kjer ni varoval. Ob rdečkasto-rumenkasti steni se usmerimo levo proti »zloglasnemu« kaminu, ki je včasih, ko pot še ni bila tako dobro opremljena z varovali, predstavljal strah in trepet. Kamin je visok približno 15 metrov, rahlo previsen in povsem navpičen in zračen. Številne skobe in dve vzporedni jeklenici močno olajšajo plezanje. Sledi tisti najožji del, ki je previsen in se je treba kar rahlo nagniti navzven, še posebej če imamo s seboj velik nahrbtnik. Plezanje je menda bolj podobno plazenju, kajti marsikdo si nahrbtnik celo sname z ramen in ga potiska pred seboj. Od tukaj naprej tehnične težave popustijo, moramo pa biti še vedno previdni, saj smo v krušljivem svetu, kjer si občasno pomagamo z rokami. Pot nas vodi po lepo speljanih policah, kjer kar naenkrat začutimo mrzel piš in pred seboj zagledamo Prednje okno. Sestopimo v dno grape, kjer so lahko poleti strma in nevarna snežišča – no, letos jih ni. Ogromno okno se odpira nad nami, mi pa se počutimo kot mravljica v tem velikem skalnatem kolosu. Narava je res mogočna. Vzpon proti oknu po drobljivem svetu je zaradi padajočega kamenja nevaren. Iz okna splezamo po gladki skali, ki je dobro varovana. Na drugi strani pa drugačen svet trentarske strani: zelenje. A do vrha Prisojnika je še daleč. Po grebenu, ki je na nekaterih mestih zelo zračen, a odlično zavarovan, varno splezamo do vrha, kjer se nam odpre čudovit razgled: Jalovec, Mangart, Mojstrovke, Špik, Oltarji, Rokavi, Škrlatica, Razor itd.

Predlagam, da s Prisojnika sestopimo po njegovi južni oz. Slovenski poti. Vrnemo se do razcepa malce pod vrhom, kjer zavijemo levo v smeri II. Okna oz. Mlinarice. Ko dosežemo naslednje razpotje, kjer gre leva pot proti drugemu oknu, mi zavijemo desno v smeri Vršiča. Pred nami je sestop, ki zaradi zagruščene poti zahteva precej pozornosti. Nižje se nam z leve priključi pot, ki proti Vršiču odvije z Jubilejne poti, še malce naprej pa se z desne priključi Grebenska pot na Prisojnik. Po markirani poti se vrnemo nazaj na Vršič. Kot namig: Turo lahko začnemo tudi pri Erjavčevi koči.

Nadmorska višina: 2547 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 5 / 5