Strmolska Vilma (15)

Kot že vemo, je Vilma pri Majdičevih hudo zbolela, ker je v mrzli Hudinji prala rjuhe. Sicer je perilo splakovala v pralnici, kjer ga je kuhala v kotlu, rjuhe pa so bile prevelike, zato jih je izpirala v potoku. Takrat je imela tako hudo vnetje mehurja, da je šla kri »od nje«. Gospodična Lončarjeva ji je odstopila svojo sobo in ji je stalno telefonirala iz Radgone, kako se počuti. V Celju sta bili samo »punci«, ki sta hodili v gimnazijo. Lončarjeva je poklicala zdravnika; bil je starejši in prijazen gospod. Kar za glavo se je držal, rekoč: »Joj punčka, tebe bo samo mladost rešila!« Hotel je, da bi Vilma prijavila gospodarico, češ da jo je pustila vnemar. Dejal je: »Prijav'te to nemškutar'co!« Vilma si kaj takega ne bi upala storiti. Vsak dan ji je zdravnik prišel dajat injekcijo; predpisal pa ji je tudi učinkovita zdravila. Ko je že nekoliko okrevala, jo je šofer vozil k zdravniku, mimogrede, ko je vozil dekleti v šolo. Zdravnik je tako rekoč rešil Vilmo in ji podaljševal bolniško, čeprav je že kar dobro okrevala. Medtem je pri Majdičevih odpovedala službo in odšla v Rimske Toplice k tetini znanki. Ta je bila kuharica pri gospe Ruth Ulrich, lastnici hotela v Rimskih Toplicah. Znanka je bila »gemizarca« (zelenjavarica), pripravljala je namreč samo razne zelenjavne prikuhe in solate v »mrzli« kuhinji. Šef kuhinje je imel »čez« meso, »cukrpekar« (slaščičar) pa je seveda pekel potice, pecivo itd. Nekaj časa se je Vilma učila pri šefu, nekaj časa pri gemizarci in tudi pri slaščičarju. Že v prvi službi se je že kar precej naučila kuhati, ker je opazovala kuharico in ji tudi pomagala. Gospodar v Rimskih Toplicah je bil še bolj »fletn« kot njegova žena. Oba sta bila Nemca ali pa Avstrijca, vendar je on dobro govoril slovensko, žena pa bolj slabo. Imela sta predvsem nemško govoreče goste, zato so natakarji morali znati nemško. Vilmo so vprašali, če bi ostala tam; lahko bi kuhala in delala tudi druge stvari, a se ni odločila za to ponudbo. V Rimskih Toplicah je ostala samo eno »sezono«, potem pa jo je obiskala sestrična Hilda, ki je na Strmolu odpovedala službo. Strmolskim je kar obljubila, da jim bo v »zameno« poslala svojo sestrično. Vilma se je odpravila domov, kjer je prespala samo eno noč, potem pa se je res odločila za Strmol. Čeprav ji razen hudega prehlada pri Majdičevih pravzaprav ni bilo »nič hudega«, pa se ji je vendarle na Strmolu že prve dneve zazdelo, da je prišla v »nebesa«.

Z mlajšo Rušino hčerjo Jasno se je Vilma srečala še pred kakimi dvajsetimi leti, ko sta bila z možem Ivanom na počitnicah v Radencih. Jasna je tam delala v recepciji, po upokojitvi pa je še honorarno pomagala v zdravilišču; urejala je korespondenco z inozemstvom, saj je znala več tujih jezikov. Vilma jo je spoznala in šla k njej, ona pa jo je gledala: »Ja, Vilma?!« »Ja, ja, sem ta prava,« ji je pomagala Vilma. Jasni je bilo žal, da ni stanovala pri njej. A Vilmin mož prav gotovo ne bi hotel biti drugje. Vilmi je povedala, da so jim po vojni skoraj vse »pobrali«, pustili so jim radgonsko graščino in vrt. Na njihovi zemlji so po vojni zrasle neštete stavbe.