Enigma Lojze Gostiša

»Ko je umetnostni zgodovinar dr. Lojze Gostiša za svoje bogate kulturne dosežke v domačih rovtarskih Žireh februarja 2009 prejel občinsko priznanje, sem že v prvem stavku slavnostnega nagovora poudaril, da je odlikovanec v naši kulturni sodobnosti prav posebna, markantna in skrivnostna postava. Ta stavek mu je izrecno zaradi besede 'skrivnostna' tako imponiral, da si je pozneje, ko sem zanj napisal kako priporočilo, predstavitev ali utemeljitev, vselej izrecno zaželel, naj začnem besedilo prav z njim, kot da bi bil rad videti predvsem skrivnost tudi samemu sebi. Ne vem sicer, kako si je to skrivnostnost razlagal. Sam sem imel v mislih predvsem njegovo nekdanje skrivnostno službeno sodelovanje z najvišjimi komunističnimi oblastniki in njihovimi nasledniki, ki mu je omogočalo posebno odločujoč ali vpliven položaj, o katerem mi ni nikoli določno govoril in v predstavitvah njegovega življenja o njem nisem vedel napisati ničesar; a se ga je prav ta sprva povzdignjen in sčasoma vse bolj kočljivi 'sloves' držal kot zlovešča senca. Gotovo je namreč, da so mu njegovo kulturno dejavnost odločilno omogočale uresničevati tesne zveze z najvplivnejšimi političnimi in z njimi povezanimi gospodarskimi veljaki, ki jim je v Jugoslaviji zvesto služil, a jih je bil sposoben pridobiti ali celo navdušiti za svoje projekte, ko so očitno ohranjali vso odločevalsko moč tudi še v časih po slovenski državni osamosvojitvi. Vselej oprt nanje se je kot zavzet in zanesljiv pobudnik in organizator kulturnih podvigov, kot pristen ljubitelj umetnosti in kot velik estet docela posvetil le delu, dragocenemu za slovensko kulturo in pomembnemu za vse čase, ne glede na družbeni režim; prav to delo pa je postalo odrešilno za njegovo lastno in najintimnejše ustvarjalno veselje, ki mu je vneto stregel vse življenje.« (str. 11–12)

Enigmatičnega Lojzeta Gostišo sem tudi sam dobro poznal. Dobro? Ko sem na dušek prebral to dragoceno knjigo akademika Milčka Komelja, se mi je razkrila še marsikatera od njegovih skrivnosti. Enigma pa ostaja. Po eni strani je očitna njegova popolna predanost slovenski likovni umetnosti, ki jo je presojal le po najvišjih estetskih merilih. Po drugi pa ostaja z debelo zaveso zakrita enigmatičnost njegovih vezi z nekdanjim režimom. O rojaku in prijatelju Lojzetu sem tudi sam ali skupaj z njim nekaj malega napisal, intervjuja o sebi mi pa ni hotel dati. Vedno je bil pripravljen govoriti o svojem delu, komaj kaj pa o svojem zasebnem življenju. To ostaja skrivnostno.