Recept za dober dopust

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / torek, 27. julij 2021 / 15:25

Sedim v recepciji in počasi vpisujem ime prijetne Nizozemke, jima s fantom razložim, kako lahko preživita popoldan ob Soči, in ju odpravim s hitrim »thank you«, ko vidim, da se je za njima nabrala že precejšnja vrsta novih gostov. K oknu pristopi uglajen gospod, njegov »dober dan« razkrije nacionalnost, ko pa mi pred nos pomoli osebno izkaznico, takoj ugotovim, da pred mano stoji nekdanji profesor. »Zdravo, vi ste me pa poučevali na prvi stopnji,« ga nagovorim in iskrenost obžalujem že naslednjo sekundo, ko me profesor po ovinkih in z rahlim razočaranjem povpraša, zakaj si nisem poiskala dela v kliničnem laboratoriju. Hja, razlogov je več kot preveč, si mislim, a jih raje obdržim zase, se izgovorim, da bom tu le slab mesec in da naslednje leto zagotovo pridem označevat epruvetke, merit pH in analizirat vzorce krvi pod njegovo okrilje.

»Po napornem študijskem letu sem si pač mirno in brez slabe vesti izbrala študentsko delo, ki ga opravljam z veseljem, brez stresa in brez pritiskov, predvsem pa brez pričakovanj,« razlagam prijateljici Tadeji, ko se sprehajava po mulatjeri proti Krnskemu jezeru. Ona je bila letos že potisnjena v svet osemurnega delovnika, stresnih odločitev in težavnih šefov, mene pa je zavedanje, da bom čez dobro leto, po napisanem magisteriju, pristala v njenih čevljih, vodilo v še malo mladostne brezskrbnosti in sprejela sem odločitve, ki jih nikakor ne obžalujem. To, da se vsako jutro prebudim ob šumenju Soče, da sem na zraku, v naravi, ki mi riše nasmeh na obraz, da spoznavam prijetne, nove ljudi, da je moja glava popolnoma »na off«, v mehurčku zadovoljstva, veselja in sreče.

Zadnji dnevi pod trentarskim soncem se počasi iztekajo, jaz pa v Tadejini družbi uživam na travnatih pobočjih Velike Babe, ki se z dobrimi 2000 metri dviguje nad Krnskim jezerom, in razpredam o odločitvah, ki jih sprejemam, in tistih, ki še pridejo. Na vrhu za hip osupneva ob čudovitem razgledu na Krn in Batognico, Bavški Grintavec, Kanjavec, vidi pa se tudi vse do Jezerskega Stoga in Bohinjskih planin. Problemi se za trenutek zdijo majhni in nepomembni, zato se odločim, da jih za prihajajoče poletne mesece stlačim v najgloblji predal in jih potegnem na plano, ko se bodo dnevi začeli krajšati in bo glava pripravljena na novo študijsko leto. Tadeja mi obljubi isto in se, medtem ko jaz hitim na popoldansko izmeno, zlekne v visečo mrežo pred mojo prikolico, izklopi nadležno piskanje službenega telefona in s knjigo v roki končno zaplava v dopustniško vzdušje. Predlagam, da se ji pridružite!