Jubilej na Dobrči

Okrogli jubilej je praznoval Andrej Krč iz Tupalič, ki pri osmih desetletjih več kot marljivo ohranja svojo vitalnost, tako da so s planinskimi prijatelji nazdravili kar na Dobrči.

Andrej je namreč že vrsto let član planinske sekcije Društva upokojencev Preddvor, ki redno organizira pohode po svežem gorskem zraku. Obiskali so številne planinske postojanke, Andrej pa je strasten planinec že od nekdaj, tako da domala ni vrha, na katerem še ni bil. Upravičeno je ponosen na kar petnajst medalj s pohodov na Kališče z imenitnim društvom Kljuke.

Ob Andrejevem jubileju, kot v svojem zapisu povzema Franceska Žumer, so se odločili za pohod na Dobrčo. Pred domom jih je prijazno sprejel in postregel domačin Rok Jelovčan, nato pa so nazdravili s slavljencem ter mu zaželeli še mnogo zdravih in aktivnih let ter skupnih pohodov po planinskih poteh. Okusne jedače in pijače v dobri družbi ni manjkalo, iz srca so mu tudi zapeli ter mu izročili darilo, lovsko jopico in darilni bon za masažo, da bo še naprej lahko z veseljem preživljal ure v naravi ob opazovanju živali. Andrej, nekdaj sicer tudi strasten lovec, velja za simpatičnega in dobrosrčnega človeka, ki z nalezljivim nasmehom na obrazu vsem okoli sebe razdaja pozitivno energijo.

Med pogovorom pa so izvedeli tudi mnoge zanimivosti iz njegovega pestrega življenja, ki ni bilo vselej rožnato – njihovo domačijo so namreč med vojno požgali, domače izselili v Nemčijo, očeta v Kokri pa ustrelili. Kot mu je povedala mama, so bili v taborišču, delali pa so tudi pri kmetih. Andrej se je pri desetih letih z mamo preselil v Tupaliče, kjer je živel pri očimu, na katerega ima zelo lepe spomine, saj ga je ta znal vključiti v kmečka opravila. Razgibanemu obdobju trgovske šole je sledilo služenje vojske v Beogradu, nato pa kmalu tudi zaposlitev na Petrolu, kjer je delal vse do upokojitve. Ima veliko lepih spominov, življenje pa mu ni vedno prizanašalo. Vseskozi je moral trdo delati, pred šestimi leti je v prometni nesreči izgubil hčerko Andrejo, pred štirimi se je poslovila tudi žena Rozka, s katero sta doživela nešteto čudovitih trenutkov. S takšnimi spomini pa Andrej ostaja optimističen in z odprtimi rokami sprejema življenje, lepo se razume s skrbnim in delavnim sinom Zdravkom ter ostalimi družinskimi člani, obenem pa vselej neguje upanje, da se ohranijo vrednote dobrote, sočutja in medsebojne pomoči.