Vseh točk na maturi ni pričakoval

Žiga Kmecl iz Domžal je eden od petnajstih letošnjih diamantnih maturantov, njegov dosežek pa je še bolj zanimiv zato, ker je s tem dosežkom ponovil uspeh svojega starejšega brata Tima, ki je bil diamantni maturant pred dvema letoma.

Družina Kmecl iz Domžal se te dni veseli že svojega drugega diamantnega maturanta – po Timu Kmeclu, ki je vse točke na maturi osvojil pred dvema letoma, je ta uspeh letos dosegel še njegov mlajši brat Žiga, ki je maturo več kot uspešno zaključil na Gimnaziji Bežigrad. Čeprav je bil odličen vsa leta osnovne in srednje šole in je bežigrajsko gimnazijo za svojo srednjo šolo izbral prav zato, ker sodi med najboljše gimnazije pri nas, pa se z uspehom na maturi ni obremenjeval, niti ni pričakoval vseh točk.

»V resnici po sami maturi prav pretirano dobrega občutka nisem imel. Niti nisem ciljal na dober uspeh, kaj šele na vse točke, saj moja izbrana študijska smer – fizika – nima omejitve. Seveda sem si želel dobrega rezultata, tudi časa za priprave na maturo smo imeli res dovolj in dal sem vse od sebe, saj bi imel pri sebi slab občutek, če bi samo lenaril – ni pa bilo tako, da bi se le na polno vrgel v maturo in ukvarjal samo s tem. Ob pričakovanju rezultatov sem bil še najbolj nervozen zaradi drugih. Tisto ponedeljkovo jutro nisem bil med prvimi, ki so si ogledali rezultate, sem pa verjetno bil med bolj presenečenimi. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem vse skupaj zares dojel,« nam je nekaj dni po prejemu maturitetnega spričevala razlagal osemnajstletni Žiga Kmecl, ki nekaj razlogov za uspeh vidi tudi v šolanju na daljavo. Pa ne v tem, da je bila zaradi epidemije letošnja matura nekoliko prilagojena, ampak v tem, da je v tovrstnem pouku našel vrsto prednosti zase. »Ni mi bilo treba izgubljati časa za vožnjo v Ljubljano, ker pa je bilo na nas, dijakih, koliko se bomo zares učili, sta do izraza prišli moja samoiniciativnost in volja. S takim načinom učenja so se pokazale razlike med tistimi dijaki, ki smo se želeli naučiti snovi, in tistimi, ki so izredne razmere mogoče samo izkoristili za to, da jim je bilo treba delati čim manj,« se v mislih ozre na prav posebno šolsko leto, ki pa pri njem ni pustilo kakšnih grenkih spominov. »Le druženja je bilo manj, a s pravimi prijatelji stikov ni bilo težko ohranjati. Pravzaprav so pri maturi vame najbolj verjeli prav trije moji prijatelji – sošolec iz osnovne šole Tilen Šalamun, gimnazijska sošolka Živa Grenc in prijateljica Marjetka Zupan, ki sem jim za prijateljstvo res zelo hvaležen.«

Vede, ki Žigo najbolj zanimajo in navdušujejo, so naravoslovne. Kot nam po­ve, je bila njegov najljubši srednješolski predmet matematika, najljubša in tudi najbolj uporabna veda pa se mu zdi fizika. Zanimajo ga še računalniki, programiranje in astronomija, še največ »težav« pa so mu v šoli povzročali tuji jeziki, saj je imel edino štirico pri španščini.

Študija se že zelo veseli, a kam ga bo to pripeljalo in kje bo čez pet, deset let, ne razmišlja. Svoje najdaljše počitnice do sedaj bo izkoristil za morje z družino in počitek, branje in tek, pa tudi jadranje na deski. Pa se zaveda, da od diamantnih maturantov družba pričakuje veliko? »Trudim se biti na tekočem z domačo in mednarodno politiko, saj se mi zdi to neizogiben del splošne razgledanosti in pomembno vpliva na družbo, v kateri živimo. Nameravam se udeleževati tudi volitev in glasovanj in tako biti aktiven državljan,« pogovor sklene Žiga Kmecl.