Mlin je ostal praktično enak kot nekoč, le mlinsko kolo zdaj poganja elektrika. / Foto: Gorazd Kavčič

Moko melje že štiri stoletja

Zgodovina današnjega Karlovskega mlina na Žirovskem Vrhu sv. Antona ob potoku Dršak se je začela pisati leta 1621, takrat še pod imenom Lominski mlin, ki je bil sestavni del velike kmetije Lomičar. Družina Lampreht z mlinom gospodari od leta 1798; danes tradicijo nadaljujeta Marija in Jernej Lampreht.

Mlin, ki ta čas nosi hišno številko Žirovski Vrh. sv. Antona 1, so v urbarje loškega gospostva vpisali kot del kmetije Lomičar, takratni lastnik je bil Jakob Trček. V posest družine Lampreht, ki z njim gospodari še danes, je mlin prišel leta 1798, ko ga je kupil Anton Lampreht. Je eden od 97 mlinov, ki so v Poljanski dolini delovali v sredini 18. stoletja. Večina jih je izginila brez sledu, Karlovski mlin pa je eden redkih še delujočih, v katerem so postopke mletja žita ohranili skozi čas.

»Z Lamprehtom je prišlo tudi ime Karlovski mlin, saj je bil prej mlinar v mlinu pod Blegošem, kjer se je reklo v Karlovcu. O njem je pisal celo Ivan Tavčar,« zgodovino še nekoliko natančneje osvetli Jernej Lampreht. S ponosom doda, da mlin nikoli ni nehal obratovati, razen tega se je v veliki meri ohranil tak, kot je bil nekoč, le mlinsko kolo so leta 1988, ko so zgradili novo hišo, zamenjali za pogon na elektriko. »Kjer je bilo prej mlinsko kolo, je zdaj elektrarna. Drugo je ostalo enako, le lesene dele sproti obnavljamo.« Jernej Lampreht je že kot otrok ogromno časa preživel v mlinu, ki je skupaj z žago za njegove prednike pomenil edini vir zaslužka. Po vojni so morali žago zapreti, zato se je njegov oče zaposlil v dolini, mama pa je skrbela za mlin. Dejavnost je nato Jernej Lampreht nadaljeval s svojo ženo Marijo, pri kateri so imeli doma prav tako mlin, in sicer prihaja iz Gričarjevega mlina v Volaki. Marija Lampreht se je že leta 1998 odločila za dopolnilno dejavnost, in sicer kot ena prvih v Poljanski dolini. »V moji domači hiši v Volaki sva uredila pekarno, kjer sem v krušni peči pekla kruh.« Obenem sta začela urejati prostore za pekarno tudi ob mlinu, v tej pekarni je v dveh pečeh lahko napekla po sto kilogramov kruha naenkrat. Sčasoma pa so kruh povsem opustili in prešli zgolj na drobno pecivo in druge pekovske izdelke, ki jih je mogoče najti v vseh prodajalnah Loške zadruge, že od začetka sodelujeta tudi z M Soro. Pred skoraj dvema desetletjema je službo pustil tudi Jernej Lampreht in se posvetil zgolj mletju žita, v domači pekarni se je že zaposlila tudi hči Ines.

V najboljših letih, je pojasnil Jernej Lampreht, so v mlinu zmleli tudi po šestdeset ton žita na leto. »Tako je bilo vse do katastrofalnih poplav v letu 2014, ko nam je voda zalila mlin in smo morali mletje za nekaj časa opustiti. Takrat smo se bolj posvetili delu v pekarni, zdaj pa spet v ospredje stopa tudi mlin, čeprav še nismo prišli do količin, ki smo jih mleli pred poplavami.« Piro in ajdo jim dobavljajo z gorenjske kmetije, koruzo iz centra Jablje, ostala žita pa v glavnem iz Prekmurja. »Največ zmeljemo moke za kruh, za pekarno pa moramo moko tudi dokupovati.« Delo v pekarni se trikrat na teden, ko je na vrsti kvašeno pecivo, začne zelo zgodaj, praktično ponoči. »Zvečer se testo zamesi, ob drugi uri zjutraj pa nadaljujeva,« se posmeje Marija Lampreht, ki prizna, da ob takih dnevih počitka ni veliko. »Danes namreč ljudje že zjutraj želijo sveže izdelke na policah, medtem ko se je včasih dopoldne dobil zgolj kruh od prejšnjega dne, svež kruh pa šele kasneje.«

Čeprav se s peko peciva kot dopolnilno dejavnostjo zdaj ukvarja bistveno več kmetij kot takrat, ko sta s tem začela sama, pa pravita, da se jima to pri prodaji prav nič ne pozna, saj je tudi povpraševanje po domačih izdelkih vse večje. V njihovi pekarni ta čas pečejo kar dvanajst različnih vrst peciva, od piškotov do krofov in osjih gnezd ter drugih pekovskih izdelkov. Največ povpraševanja je po Lamprehtovih besedah po linških in medenih piškotih. »Oziroma imajo kupci še najraje škatle z mešanimi piškoti,« nam zaupa in ponosno pokaže še letošnjo novost: medene kupčke – medenjake, polnjene z marmelado in oblite s čokolado.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Jumbo plakati na kranjskih vpadnicah

Ob začetku priprav na predsedovanje Slovenije EU na sedmih lokacijah obiskovalce Kranja pozdravlja sedem velikih »jumbo« plakatov s kranjskimi motivi. Plakate je oblikoval priznani oblikovalec Du...

Objavljeno na isti dan


Šport / petek, 9. marec 2007 / 06:00

Jeseničani niso hranili moči

Jesenice – Hokejisti Acroni Jesenic so pred okoli štiri tisoč navijači na predzadnji tekmi rednega dela lige EBEL v domači dvorani z do konca požrtvovalno igro premagali ekipo Liw...

Splošno / petek, 9. marec 2007 / 06:00

Častni občan je Boris Bregant

"Velikokrat sem rekel: jaz sem poplačan, če se ljudje nasmehnejo in mi pomahajo čez cesto," ob prejemu naziva častni občan Jesenic pravi Boris Bregant.

Splošno / petek, 9. marec 2007 / 06:00

Svetovljan, ki ne pozablja na svoje korenine

"Pravijo, da nihče ni prerok v domovini, jaz pa dobim kar nagrado rojstnega mesta! Skratka, najlepša hvala!" pravi prejemnik občinske plakete Miha Mazzini.

Splošno / petek, 9. marec 2007 / 06:00

Najbolj ponosen na monografijo Jesenic

"Nikoli nisem delal samo za denar, temveč predvsem z željo, da bi imele Jesenice kar največ od nas. Zato mi še danes največ pomeni, ko mi kolegi rečejo: To ste pa dobro naredili!" pravi dobitnik občin...

Splošno / petek, 9. marec 2007 / 06:00

Zobozdravnik, športnik, zbiratelj

"Ko gremo iz službe domov in kakšen kolega reče, za danes sem pa zaključil, se zame delo šele začne," pravi dobitnik plakete občine Jesenice Željko Jakelič.