Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

Ostali smo sredi pripovedi žene, ki je zanosila po posilstvu soseda.

»Zgrabil me je za roko, me vrgel v veži po tleh, se mi usedel okobal na prsi in silil z njegovim udom v moja usta, česar sem se sicer obvarovala, zato pa mi je s silo razklenil nogi in z eno roko vtaknil njegov moški ud v mojo nožnico, z drugo pa me je držal, da sem bila brez moči, in tako drugič z mano nasilno spolno občeval, to je, me posilil.

Nadaljnje občevanje je, sicer po že storjeni izpraznitvi, prekinil, ker je slišal, da se hiši bližajo moški glasovi. Dvignil se je z mene in stekel proti glasovom, srečal mojega moža na hišnem voglu in ga povabil v gostilno na vino, da bi se zmenil z njim za voz nastilje, kar pa je mož odklonil. Ko je mož vstopil v hišo, me je našel jokajočo in me povprašal po vzroku moje žalosti in povedala sem mu za obe posilstvi soseda Verbiča in kako sta se zgodili. Mož me je nato peljal k župniku, kjer sem povedala za obe posilstvi in prosila za nasvet, bila sem namreč noseča in pričakovala nezakonski plod, ker z možem sporazumno že več kot eno leto nisva zakonsko občevala, zaradi skrbi za šest otrok, ki sva jih že imela.

Župnik Anton Gregorc je dal poklicati posiljevalca Verbiča in mu očital tri zločine, prvič posilstvo, drugič zakonolomstvo in tretjič kot posledico spočetega otroka z mano. Verbič je vse priznal, pa ni storil drugega, kot da me je decembra prejšnje leto ustavil pri vhodu v cerkev in me vprašal, če sem res noseča. Na moje potrdilo je ponovil grožnjo, da me bo pobil, če ga bom izdala, če bom tiho, pa mi je obljubil sladkor in kavo.

Trinajstega junija 1853 sem rodila hčerko Ano, ki jo je župnik krstil v imenu mojega zakona, mož pa je tako pred župnikom kot pred c.-kr. okrajnim sodiščem ni hotel priznati, ker ni bila spočeta z njim. Župnik naju je nato v tej zadevi napotil na sodišče, okrajni sodnik pa na advokata, ker naj (za take stvari) ne bi imel časa.

Tako sva sedaj oba zakonca prisiljena, da s pomočjo te prijave prosiva, da visoko c.-kr. deželno sodišče blagovoli Jožefa Verbiča, poročenega posestnika iz Dobrunj, kaznovati zaradi dveh nad menoj zagrešenih posilstev, zaradi njegovega zakonolomstva ter nadalje zaradi v moj zakon vsiljenega otroka Ane in da se temu, z nezakonskim občevanjem spočetemu otroku postavi skrbnik na stroške Verbiča.«

Podkrižana sta bila Marija in Jakob Zemljak.

Sredi decembra 1853 je državni pravdnik Trauenstern ovrgel nadaljnje postopanje, ker da po izvršenih preiskavah ni bilo moč dokazati zločina posilstva, Verbič pa ga tudi ni priznal.

Nazadnje je bila verjetno največja žrtev najmanj kriva hčerka, ki se je rodila z nezakonskim madežem in so zanjo nameravali tako tudi skrbeti. Zakonca, ki sta imela že dovolj otrok, sta se odločila za vzdržnost. Če tega ne bi bilo, bi bila posiljena žena še naprej »klasično« tiho, otrok bi se rodil sprejet in te zgodbe (kot v nešteto podobnih primerih) ne bi bilo.