Starejši se počutijo, kot bi stopili v čas svojega otroštva

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. julij 2021 / 15:18

V letu okroglih obletnic ima posebno mesto tudi obletnica odprtja Oplenove hiše, muzejske domačije, ki stoji v središču slikovite, s kozolci obdane vasi Studor v Zgornji Bohinjski dolini. Obiskovalce po njej prijazno popelje prva soseda in oskrbnica Barbara Resman.

Vse od 21. junija 1991, ko je bila preurejena v muzej bivalne kulture z začetka 20. stoletja in odprta za javnost, zanjo skrbi družina Resman. Delo oskrbnice je pred nekaj leti za svojimi starši, najprej mamo Silvo in nato očetom Gregorjem, prevzela sedanja oskrbnica Barbara Resman.

Tri hčere

Kot pove gostoljubna oskrbnica in kot lahko preberemo v lični zgibanki, ki jo je pripravil Gorenjski muzej, je bila Oplenova hiša zgrajena na začetku 19. stoletja. Njen lastnik je bil takrat Johan Oplen, po katerem je hiša tudi dobila domače ime. Leta 1883 je lastnik hiše postal Andrej Žmitek, ki so se mu v zakonu z Marijo rodile tri hčere: Marija, Helena in Ivanka. »Od Žmitkove smrti leta 1906 v hiši ni bilo več moškega gospodarja,« pove oskrbnica Barbara, tudi prva soseda Oplenove domačije. Hčere se niso poročile, in ko se je leta 1974 zadnja stanovalka preselila k sorodnikom, je hiša ostala prazna. Z namenom, da jo preuredi v muzej, jo je kupila tedanja Občina Radovljica.

Oskrbniki, družina Resman

»Oče je imel od vsega začetka ključe od hiše,« se spominja Barbara. »Vedno je govoril, da je hišo vredno ohraniti, ker je zanimiva, zaradi česar bo v vas privabljala turiste,« pove s svojim značilnim širokim nasmehom.

In res si hišo z zanimanjem ogledujejo obiskovalci od blizu in daleč, kakih dva tisoč jih beležijo vsako leto. »Prejšnja leta so prevladovali tujci, predvsem Angleži in Nemci, lani pa so zaradi epidemije in zaprtih mej seveda večinoma prihajali Slovenci.

Obiskovalci navdušeni nad domačnostjo

Letos se vračajo tudi tuji obiskovalci. Angležev še ni, Nemcev je manj kot prejšnja leta, prihajajo pa Čehi, Madžari in Poljaki, ki so prej bolj redko zašli v Bohinj.

»Navdušeni so nad preprostostjo in domačnostjo hiše in nad tem, da je tu res vse po starem,« razloži Barbara. »Sploh starejši so pogosto prav ganjeni, ko vstopijo v hišo. Kot da bi se vrnili v svojo mladost, pravijo, da se počutijo.«

Pridne, čiste in glasne

Mlajši, pravi, pa so seveda najbolj navdušeni nad straniščem »na štrbunk«. »Mlade generacije si skorajda ne znajo predstavljati, da v hiši nikoli ni bilo vodovodne napeljave. Vso vodo so ženske iz grabna ali vaškega korita prinesle v škafih na glavi. Gospa je bila, po pripovedovanju, tako spretna, da si pri tem sploh ni pomagala z rokami. Tisti, ki so jih poznali, vedo povedati, da so vse štiri veliko dale na čistočo. Menda so dvakrat tedensko poribale vse, kar je bilo lesenega v hiši.«

Pa še po nečem so jih poznali, pravi oskrbnica Barbara. Da so bile kar glasne. »Sosedje so imeli včasih občutek, da ves čas samo vpijejo druga na drugo. Pa niso, le glasno so govorile ...«