Kolesarjenje na Kočevsko, 4. del

Tretji dan smo po jutranji telovadbi ob jezeru in obilnem kolesarskem zajtrku naložili svojo prtljago na kombi in se skozi kočevske gozdove podali proti Dolenjski. Najprej smo kolesarili okrog jezera in se nato peljali skozi Šalko vas in naselje Željne, kjer se pot usmeri navkreber v gozd. Pot je ves čas označena s tablami za Bazo 20, med drugo svetovno vojno bivališče političnega in vojaškega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Sprva smo se vzpenjali po široki asfaltirani cesti, ki se kmalu spremeni v makadam. Ta dan nas je čakalo precej makadamskih cest in napišem lahko, da je nekaj kilometrov takšne vožnje res užitek, sploh če je cesta utrjena. Če pa je na makadamu veliko peska, če so na cestišču luknje in če nas prehiti še kakšen avto, ki zapraši cesto, kolesarjenje ni več tako zabavno. A naša skupina se ni dala in v vročem soncu smo nadaljevali. Vzpeli smo se do prve postaje – grobišča pod Krenom, kjer so v spomin na vse povojne poboje uredili kapelo s čudovitim mozaikom patra Marka Ivana Rupnika. V kapeli organizirajo spominske slovesnosti in na ta kraj se pogosto vračajo svojci. V vrtačah Kočevskega roga naj bi življenja končalo najmanj 35.000 žrtev povojnih pobojev. Vsi so prišli tja brez sodbe, brez možnosti zagovora, brez obtožnice. Samo odpeljani do roba jame in ustreljeni. Res zastrašujoče številke in kraj okoli jame je prežet z neverjetno tišino in spokojnostjo, ki obiskovalca opominja tudi na vse tragedije, ki se posvetu dogajajo še danes.

Skupaj smo se poklonili vsem žrtvam in pot nadaljevali proti Dolenjski. Čeprav je glavna pot označena in smo imeli dober zemljevid, je bila navigacija po Kočevskih gozdovih poseben izziv. V prostranih gozdovih se zlahka izgubiš. Nelagodje doda še dejstvo, da ponekod ni signala GPS. V današnjem času, ko smo vsi »priklopljeni na telefon« je to še dodaten stres. Kljub temu smo z glavne ceste pogumno zavili proti vasi Rajhenav, nekoč bogate vasi Kočevarjev. Zdaj le še opuščeni vodnjaki in robovi podrtih hiš poleg okleščenih lip in zakrnelih orehov kažejo mesta nekdanjih kmetij. V vasi je danes le ena kmetija, ki jo vodi gospod Alojz Brodnik, po izobrazbi kmetijski inženir. Pogumni živinorejec se je sem s Štajerskega konca preselil že leta 1996 in začel postavljati kmetijo. Danes imajo 220 glav živine pasme limuzin, za katero je značilno, da je njihovo meso brez maščobe. Redijo tudi plemenske bike, ki jih pošiljajo tudi v osemenjevalni center v Preski pri Medvodah. Nas je sprejela gospa Silva Katan, sicer doma iz Radencev, ki si z gospodarjem deli usodo »sotašče«. Njuna otroka sta namreč poročena. Gospa Silva nam je postregla s sokom, pecivom in kavo. Potem smo šli skupaj v »štalo« in si ogledali to plemenito govedo, katerega meso večino prodajo v tujino. Med ogledom nam je gostiteljica povedala še veliko zanimivega, mi pa smo bili navdušeni nad urejenostjo hleva. Še bi se pogovarjali, kar nam poganjanje pedalov po makadamu in žgočem soncu ni prav nič dišalo.

Najvišja očka našega kolesarjenja je bilo območje Žage Rog na nadmorski višini 840 metrov. Žago Rog so postavili veleposestniki Auerspergi leta 1895 in je obratovala vse do leta 1932, ko so jo zaprli. V najboljših letih je bilo na žagi zaposlenih okrog dvesto delavcev, ki so na 17 krožnih žagah žagali predvsem bukovino. Tu je v bližini skavtskega doma naša kolesarska skupina imela daljši postanek v senci in sledil je še daljši spust v Dolenjske Toplice, od tam pa v Stražo, kjer smo zaključili pot. (Se nadaljuje)