Če je Bog v nebesih, mi bo oprostil

Kar se je Bruno upokojil in prišel k pameti, kot sam pravi, piše družinsko kroniko. Obiskuje tete, strice, prijatelje svojih staršev in sorodnikov. Nekateri od njih so še toliko pri močeh, da mu lahko pripovedujejo zgodbe iz starih časov.

»Začel sem pa z lastno zgodbo: o ženi, o skupnih letih, ki nama jih je bilo dano preživeti. Žal se je prehitro naveličala življenja, hudo zbolela in me zapustila teden dni pred sinovo maturo. Danes, ko je dolgoletno žalovanje že za mano, si upam priznati, da ji ob meni ni bilo lahko. Ko sem bil mlajši, sem bil postaven, zgovoren, ljudje so me imeli radi, pri ženskah pa sem bil zelo priljubljen. Kdaj sem jo prvič prevaral? Zgodilo se je v našem počitniškem domu, ki smo ga imeli na Krku. Sošolec Jaka, ki je bil sicer delavski direktor, je imel jadrnico, s katero smo se vozili tudi na odprto morje in uživali. Ker najini ženi nista zmeraj želeli iti zraven, sva si dobila družbo: nekaj prijateljev, veliko pijače in voljnih deklet in žena. V sedemdesetih letih tudi poročene niso imele težav z varanjem, da je le vse ostalo prikrito!

Tako se nam je pridružila tudi neka Mira. Na pogled ni bila nič posebnega, a roke je imela ta prave. Znala se me je dotakniti na način, da sem ji sledil kot cucek in komaj čakal, da je ponovila vajo. Je morda mislila, da sem tudi jaz direktor tako kot Jaka, ali pa je vzela nase vsakega, ki se ji je približal? Z njo je bilo božansko, znala je zaigrati na orglice! Vajo sva v podpalubju ponovila trikrat ali celo štirikrat zapored, pa ji še ni bilo zadosti. Predlagala mi je, da se dobiva naslednji dan, že zarana. Menda zato, ker je bila zaradi mene čisto 'naspidirana'. Bil sem slep in neumen. Ponoči sem bedel in mislil nanjo kot kakšen najstnik. Žena, ki je smrčala zraven, se mi je zdela moteča. Najraje bi se ločil in se preselil k tisti drugi.

Z Miro sva preživela nekaj nepozabnih juter. Zadnji dan, ko smo že pospravljali za domov, pa mi je rekla, da nima časa zame. Da ima druge opravke. V meni se je prebudilo ljubosumje. Mislil sem, da me bo razgnalo ob bolečine, ki je pustošila po želodcu in trebuhu. Z izgovorom, da sem nekaj pozabil na Jakovi ladjici, sem se izmuznil radovednim ženinim očem. Ni mogla doumeti, da imam še kup opravkov, namesto da bi sedli v avto in se, preden bi se promet zgostil, odpeljali proti domu.

Iz skritega kotička, kamor sva zahajala z Miro, sem zaslišal cmokanje in vzdihe. Ja, točno to! Na moji veliki ljubezni je ležal neki zavaljeni hlod in sopihal kot lokomotiva. Četudi mu je pomagala, ni in ni mogel doseči orgazma. Kot tele v nova vrata sem zijal vanju in po glavi so mi rojile morilske misli. Povem vam, v tistem trenutku bi jo najraje ubil. Komaj sem se zadržal, da nisem planil izza grmovja in ju zasul s kamenjem.

Doma sem nekaj dni hodil po hiši kot ranjena zver. Žena mi je želela pomagati, a sem samo bevskal nanjo. Sanjalo se ji ni, da je Mira v meni prebudila zver. Na vsak način sem hotel dobiti žensko, katero koli, da le ni bila žena.

In sem jo seveda našel. V popoldanskem času sem še zmeraj igral 'malarja'. Malo iz veselja, malo iz potrebe, ker nam je denarja zmeraj manjkalo. Kmalu sem ugotovil, da imajo ženske veliko željo po pozornosti. Potrebovale so nekoga, ki jih posluša in tolaži. Za dosego želenega cilja sem se vsemu privadil. Kakšne zgodbe sem slišal od njih! Nekatere bom objavil tudi v kroniki. Spominjam se vikenda v bližini Vrhnike. Teden dni sem imel časa, da prepleskam stene in lesene opaže. Povabil sem nekaj prijateljev, za katere sem vedel, da znajo molčati. S seboj so pripeljali tudi žensko družbo, tri so bile brez partnerjev. Pa jih nismo odslovili, logično, da ne. Ne bom ti razlagal, kaj vse smo počeli. Vem le, da sem bil nazadnje že tako pijan, da sem zaspal v viseči mreži na vrtu. Ko so naslednji dan prišli lastniki vikenda in me zasačili sredi razbitih steklenic, politega vina in ostankov bruhanja, je bilo hudo! Moral sem vse počistiti, pa še pleskanja mi niso plačali.

S takšnim tempom sem nadaljeval več kot osem let. Z ženo sva se odtujila, sinu ni bilo mar zame. Zaradi voljnih žensk, ki so mi rade dale, sem zamudil njegovo odraščanje. Žena me je lepo prosila, naj pridem k pameti, a brez uspeha. Potem pa je odnehala. Vedno pogosteje sem bil tako pijan, da nisem mogel vstati iz postelje in oditi v službo. Postavili so me pred zid: zdravljenje ali cesta. Izbral sem slednje. Bil sem prepričan, da bom lahko, če bom samostojen, dovolj zaslužil s pleskanjem. A tako kot je denar prišel, je tudi odplaval. Prodati sem moral avto, prijatelji so mi obrnili hrbet. Ženske so se me izogibale, saj sem postal star, zanemarjen in odvraten. Tudi dela nisem imel, saj je glas o moji nezanesljivosti šel od ust do ust.

Žena je hirala pred mojimi očmi, a tega nisem niti opazil. Hodila je na preglede, včasih je ostala v bolnišnici tudi po več dni. Sin je bil nenehno potrt, mislil sem, da zaradi mene.

Potem pa me je nekoč dobila v roke svakinja. Povedala mi je nekaj krepkih. Najraje bi jo zadavil, ker si me je upala ozmerjati. Njene besede so počasi le priplavale do mojih možganov. S težavo sem doumel, da ima žena raka, da so ji dnevi šteti.

V trenutku sem se streznil, a je bilo žal prepozno. Ženo sem pokopal enkrat v tem času, konec maja. Šele po njeni smrti sem se začel zavedati, kaj sem imel in kaj sem po čisti neumnosti izgubil.

Najtežje je bilo najti pot do sina. Strašno mi je zameril, da sem mamo spravil v grob. Ne neposredno, posredno pa! Danes živim sam, za ženske mi ni več mar. Pa me še kakšna obletava, a se naredim neumnega. Zbiram zgodbe svoje in ženine rodbine, občasno pazim na vnukinjo in prosim Boga in ženo, ki je v nebesih, da mi oprostita vse svinjarije, ki sem jih počel.« (Konec)