Žuželke odhajajo

Domala polovici vrst grozi izumrtje.

Kakor ugotavljajo biologi, se je v zadnjem polstoletju število živalskih vrst na Zemlji v naravnem okolju dramatično skrčilo. To kajpak najbolj opažamo pri večjih, bolj »imenitnih« živalih, kot so različni sesalci, ki živijo v tropskih okoljih, od slonov prek levov do nosorogov. Veliko manj zaznavamo, da izginjajo manjši predstavniki zemeljske favne, nevretenčarji, kot so žuželke, ki so sicer veliko pomembnejše za delovanje posameznih življenjskih združb, čeprav so nekatere tudi človeku nadležne.

Neštete med njimi predstavljajo nezamenljivo prehrano za druge živali – ptiče, plazilce, dvoživke, ribe. So tudi nenadomestljive opraševalke večine cvetočih rastlinskih vrst, med katerimi je mnogo človeku koristnih – to pa so neštete vrtnine in sadno drevje. Pri tem je zanimivo, da večino rastlinskih cvetov spričo njihovega velikega števila oprašijo divje čebele samotarke, ne pa tiste iz domačih čebelnjakov. Tako pomoč potrebuje tri četrtine rastlin za človeško prehrano! Žuželke se v naravi še drugače uveljavljajo – tako mnoge razgrajujejo rastlinske odpadke ali celo zatirajo druge pripadnice tega živalskega razreda, kar mnogokrat koristi tudi človeku.

V knjigi Živalstvo Slovenije lahko preberemo, da živi na Zemlji med 1,184.300 živalskimi vrstami okrog 850.000 znanih žuželčjih vrst (mnogo pa naj bi bilo še neodkritih) in od tega jih je v Sloveniji na kopnem kar 18.000 ... Britanski biolog Dave Goulson je nedolgo tega objavil svoje delo o pomenu sedanjega izginevanja žuželčjih vrst Insect declines and why they matter (Upad števila žuželk in njihov pomen), po kateri povzemam naslednje podatke: L. 2019 je avstralski entomolog Francisco Sanches-Bayo objavil pregled 73 študij iz Evrope in Severne Amerike, ki ugotavljajo, da je število žuželčjih vrst upadlo osemdesetkrat hitreje kot število sesalskih. Ugotovil je tudi, da izgine vsako leto okrog 2,5 odstotka vrst žuželk – kar pomeni, da grozi slabi polovici celo izumrtje. Takih študij je bilo narejenih po svetu še veliko, vendar se večina ukvarja z izginotjem metuljev, a o tem pozneje. Domnevajo, da je v Združenem kraljestvu od leta 1850 do danes izumrlo na primer 23 vrst čebel in os, ki obiskujejo cvetoče rastline. Čeprav ni podobnih raziskav za druge drobne prebivalce narave, kot so hrošči, kobilice, kačji pastirji, mravlje idr., lahko sklepamo o njihovem izginevanju tudi posredno, prek žužkojedih ptičev. Številke so prav grozljive! Na britanskih otokih je več kot devetdeset odstotkov manj jerebic in slavcev ter 77 odstotkov manj kukavic in 93 odstotkov manj sivih muharjev, rjavi srakoper pa je že izumrl. Nič čudnega, da so med Britanci, vnetimi opazovalci ptičev, priljubljeni celo običajni vrabci, ki jih pri nas na splošno prav nič ne cenimo; »robin«, torej naša taščica, pa je tam prava senzacija.

Nema pomlad

Kmalu po drugi svetovni vojni so začeli v Združenih državah Amerike množično zatirati ognjene mravlje (»fire ants«), nadležne škodljivce, prinesene iz Južne Amerike. To so počeli tako, da so obsežna zemljišča potresali s pesticidom DDT, pomešanim z motornim oljem. Ta kemična spojina kajpak ni prizadela zgolj mravelj, marveč vse žuželke, ki jih je dosegla. Tako je izginila tudi hrana za različne žužkojede ptiče, ki so začeli množično poginjati in se tako spomladi niso nič več oglašali (»nema pomlad«!).

Prav kmalu je takim postopkom začela odločno nasprotovati javnost, svoje pa je povedala tudi stroka. Raziskav o vplivu sintetičnih kemičnih strupov na okolje se je posebno zavzeto lotila ameriška biologinja Rachel Carson (1907–1964). Po štirih letih letih zbiranja podatkov o uporabi pesticidov, kot je bil DDT, je ugotovila, da ti kemični strupi v naravnem okolju močno okvarijo različne prehrambne verige. Še več, te spojine niso nevarne zgolj za živali, marveč tudi za ljudi, saj so jih zdravniki kmalu začeli povezovati z rakastimi obolenji. Leta 1962 je izšla knjiga z njenimi ugotovitvami in z zgovornim naslovom Silent Spring (Nema pomlad), ki je postala »biblija« obsežnih okoljskih gibanj, postopoma razširjenih na ves svet. Čeprav se je kemična industrija zavzeto branila teh obtožb, je morala nazadnje popustiti in je bil recimo DDT popolnoma prepovedan za uporabo v kmetijstvu. Dandanes so, vsaj v razvitem svetu, uveljavljeni kolikor toliko natančni predpisi za uporabo kemikalij v kmetijski dejavnosti, čeprav je tega še vedno preveč in so za človeško zdravje najbolj varni t. i. bio proizvodi brez uporabe pesticidov.

Da žuželke izumirajo, je kriva tudi izguba njihovih habitatov, naravnih bivališč. To se posebej vidi pri pri metuljih, teh najbolj opaznih draguljev narave. Na Britanskem otočju so denimo ugotovili, da je med letoma 1968 in 2007 izginilo 28 odstotkov vrst večjih metuljev, v južnih predelih pa celo 46 odstotkov. Med metulji po svetu so najbolj znani monarhi iz Združenih držav Amerike, ki kot največji selci preletijo sleherno jesen na tisoče kilometrov s severa do prezimovališč v Kaliforniji in severni Mehiki. Ugotovili so, da jih dandanes na tej dolgi zračni poti lahko preštejejo osemdeset odstotkov manj kot še leta 2016.

Tudi pri nas, v Sloveniji, so se v zadnjih desetletjih močno skrčili habitati žuželk, nekaj zaradi obsežne pozidave zemljišč in gradnje avtocest, še bolj pa zaradi intenzivnega kmetijstva, ko se nižinski travniki postali zgolj enolične »travniške njive«. In kje so travniki naše mladosti? Na podeželju so še pred desetletji vsepovsod cvetele travniške cvetice, kot ivanjščice, travniška kadulja, različni glavinci, osati, mlečki, detelje, da ne govorimo o danes tako dragocenih kukavicah – botanika Andrej Seliškar in Tone Wraber sta jih za svoje delo Travniške rastline na Slovenskem zbrala kar sto. Ni jih več! Med pustimi travniškimi bilkami metulji – admirali, dnevni pavlinčki, osatniki, koprivarji – ne morejo niti nabirati medičine niti ne najdejo rastlin za prehrano svojih gosenic.

In kaj predlagajo strokovnjaki? Predvsem je treba zmanjšati uporabo kemičnih strupov – pesticidov, fungicidov in herbicidov. V Franciji so recimo ugotovili, da se proizvodnja v kmetijstvu ni prav nič znižala, četudi so zmanjšali uporabo teh sredstev za štirideset odstotkov. Čim več pa bi morali pridelovati na biološki osnovi.

Misliti moramo tudi na to, da ustvarimo nova bivališča za drobno življenje z urejanjem kolikor mogoče veliko cvetočih zelenih površin. Tudi na domačem vrtičku lahko posadimo nekaj metuljem prijaznih rastlin, kot so plamenka, zlati šeboj, nočnica, grobeljnik, homulica, sivka, špajka in še posebej grm budleja ali metuljnik; odveč ne bo niti nekaj pravih travniških rastlin. Posadimo čim več spomladi cvetočega drevja, tudi sadnega. In bodimo veseli, da nam cvetov kakšnih breskev za zdaj še ni treba umetno opraševati, kot to že počnejo zaradi pomanjkanja žuželk sadjarji v (danes tako zloveščem) kitajskem Vuhanu. Ali da nam ni treba uporabljati robotskih čebel, ki že tudi obstajajo ...

Na izginjanje žuželčjih vrst vplivajo tudi danes dobro poznane klimatske spremembe. Če nič drugega, se morajo prilagajati na spremembe rastlinskih rastišč, kot to počnejo nekateri čmrlji, ki se za njimi selijo iz nižinskih v gorate predele.

Za konec pa je najbolj primerno sporočilo danes po svetu zagotovo najbolj znanega naravoslovca sira Davida Attenborougha: »Sleherni kotiček v Britaniji moramo izkoristiti za pomoč živi naravi!« In to ne velja zgolj za njegovo domovino!