Novi delavci na božji njivi

Na praznik svetih Petra in Pavla, 29. junija, so škofje Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji posvetili sedem novih novomašnikov: tri iz ljubljanske nadškofije ter po enega iz koprske, celjske in novomeške škofije ter mariborske nadškofije. Dva od sedmih sta iz Gorenjske: Boštjan Dolinšek je iz Župnije Stranje, Jurij Slamnik pa iz Župnije Breznica.

Oba naša rojaka smo pred novima mašama, ki jo bo Boštjan Dolinšek daroval v domači župniji v nedeljo, 4. julija, ob 10. uri, kapucinski brat Jurij Slamnik pa v nedeljo, 11. julija, ob 10. uri na Breznici, vprašali, zakaj sta se odločila za duhovniški poklic in kaj bo njuno vodilo na duhovniških poteh.

Jurij Slamnik: Bog me je poklical k zvestobi

Spoštovani pater Jurij, za duhovniški poklic ste se odločili dokaj pozno, pri skoraj 30 letih. Izbrali ste redovniški red kapucinov. Zakaj?

»Čeprav sem že od mladih nog redno hodil k sveti maši, pa takrat o duhovništvu nikoli nisem razmišljal. Moje misli so bile bolj usmerjene v neko običajno službo, kjer bom dovolj zaslužil za dostojno življenje. Bog in Cerkev v tem obdobju zame nista igrala neke izrazite vloge. Bolj so se moja študijska leta bližala koncu, slabše sem se počutil. Uvidel sem, da si želim nekaj drugega, da je moje srce drugje. Takrat mi je Bog začel postajati vse bližji in sem res zahrepenel po njegovi bližini in ljubezni. Pogosto sem se umaknil v kakšno cerkev, večkrat sem šel na Brezje, ali v naravo. Tam sem v samoti iskal odgovore na svoja vprašanja. Kaj je moje poslanstvo? Kje bom srečen? Tako je počasi prišel klic za redovništvo. Morda bi lahko rekel, da sem do kapucinov prišel po naključju, čeprav ne verjamem v naključja. Prepričan sem, da vse vodi Božja roka. Za en teden sem se umaknil v samostan Vipavski Križ. Tam sem ob molitvi, Svetem pismu, delu, pogovorih in bogoslužju spoznaval življenje vsakdanjih bratov kapucinov. Spomnim se, da sem med vračanjem vračal domov v sebi čutil neko gotovost, da bi bilo pa takšno življenje lahko zame. Neki glas me je vabil in odgovoril sem na vabilo. Takrat sem bil star že 28 let.«

Kako so vašo odločitev sprejeli domači. So bili presenečeni, da jih z duhovniškim poklicem zapuščate?

»Na začetku je bilo kar težko. Bali so se, da predstavlja ta odločitev neko mojo 'muho', v kateri verjetno ne bom vztrajal. Starša sta bila presenečena, saj se o tem nismo nikoli pogovarjali. Kljub skrbi in nerazumevanju pa mi doma moje odločitve niso nikoli hoteli preprečiti. Podpirali so me, kolikor so zmogli, in mi sčasoma postajali vedno večja opora na tej poti. Videli so namreč, da mislim resno in da sem srečen v tem. Je pa tu seveda precej drugih ljudi, ki mi tudi, vsak na svoj način, dajejo oporo. Vedno se je lepo srečati z domačimi, čeprav so to bolj redki trenutki. Že skoraj enajst let živim v samostanu in sem zamenjal že kar nekaj bivališč – Italija, Zagreb, Ljubljana, Škofja Loka, Vipavski Križ. Lepo se je vračati v domače kraje, nimam pa nostalgije. Človek je na zemlji le prehodno, je popotnik, to ni njegov dom. Poslanstvo redovnika in duhovnika še močneje govori o tem. Hvaležen sem za vse kraje in za vse te ljudi, ki sem jih poznal. Vsak od njih je na svoj način zaznamoval moje življenje. Jezus pravi, da tisti, ki zaradi njega zapusti domače, bo že tukaj, na tem svetu, dobil stokrat toliko bratov in sester. Jezus se ne šali. To vedno znova izkušam.«

Kaj bo vodilo vašega duhovniškega, redovniškega poklica? Ta ni enostaven, ampak na stalnem prepihu življenja.

»Zavedam se, da je duhovniški poklic težak in odgovoren. Vendar sem odgovoren Bogu, ne ljudem. On me ne pošilja v svet zato, da bi ugajal drugim, ampak da bi oznanjal njegovo besedo. Seveda sem jaz prvi, da Božji nauk uresničujem. Samo v njem lahko najdem moč in oporo za svoje življenje. Moderno sekularizirano okolje je pogosto brezbrižno do evangelijskega oznanila. Ampak Bog me ni poklical k uspešnosti, ampak k zvestobi. K temu, da mu vedno sledim. Pot za Gospodom je zame pot, cilj te poti pa je onkraj tega življenja, onkraj smrti. Kakšen cilj pa ima lahko duhovnik v tem življenju kot biti resnična Kristusova priča, njegov oznanjevalec in misijonar? To si želim tudi zase.«

Boštjan Dolinšek: želi biti duhovnik s svojo župnijo

Med sedmimi letošnjimi novomašniki na Slovenskem je tudi 25-letni Boštjan Dolinšek z Okroglega nad Bistričico, ki bo novo mašo daroval 4. julija v domači župnijski cerkvi v Stranjah.

Domači kraj je Boštjan Dolinšek zaradi šolanja sicer zapustil že v rani mladosti, a je nanj še vedno tesno navezan, zato si tudi želi, da bi njegova nova maša povezala čim več ljudi.

»Običajno rečejo, da človek začuti Božji klic, a sam zase lahko rečem, da sem že kot otrok z velikim veseljem hodil v cerkev in sodeloval pri cerkvenih opravilih; ministrant sem bil že v drugem razredu. Zdaj že pokojna stara mama Ivanka Dolinšek je pri nas doma negovala versko življenje in me jemala s seboj k svetim mašam. Stvari so mi preprosto postale zelo zanimive. Vem, da se marsikdo čudi odločitvi mladega človeka, ki se podaja v duhovniške vode, a sam v tem vidim veliko veselje. Seveda sem razmišljal tudi o tem, da bi imel svojo družino, a na koncu je prevladala odločitev, da bi še raje ljudem dajal in pomagal ter oznanjal vero, kar bom lahko celo življenje počel kot duhovnik,« nam je uvodoma povedal Boštjan in priznal, da doma velikega presenečenja, ko je oznanil, da bi postal duhovnik, ni bilo, saj se je ne nazadnje že kot otrok večkrat igral, da je duhovnik, prav tako nima slabe izkušnje z reakcijami svojih vrstnikov.

Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Stranjah, je šolanje nadaljeval na Škofijski gimnaziji v Vipavi, nato pa na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Domače kraje je tako zapustil pri svojih petnajstih, saj je sprva živel v dijaškem domu, nato pa v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Ko je zaključil drugi letnik fakultete, je s strani nadškofa prejel pobudo za nadaljevanje študija v Rimu. »Od nekdaj sem občudoval mlade, ki so hodili na študijske izmenjave v tujino, saj se je meni to zdelo neizmerno težko. Angleščine nisem maral in tujina me nikoli ni vlekla, a v istem hipu, ko sem dobil škofovo vprašanje, sem odgovoril pritrdilno. Kot bi res Bog nekako vodil moje življenje,« se danes smeji odločitvi, ki ga je pripeljala na papeško univerzo v Rim, kjer je že diplomiral in bil zatem pred enim letom posvečen v diakona. Jeseni se na študij v Rim vrača, takrat že kot študent duhovnik, saj se bo posvetil specializaciji v smeri pastoralne teologije, prej ali slej pa si želi postati tudi župnik, torej duhovnik s svojo župnijo in v živem stiku z ljudmi. Prizna, da bi si želel voditi župnijo nekje na podeželju, saj v prostem času najraje kolesari, teče in hodi v hribe.

Koordinator njegove nove maše ali caeremonier je Tadej Pagon iz Bistrice pri Tržiču, še posebno velik dogodek pa bo to za njegove najbližje: mamo Brigito, očeta Janeza, sestro Barbaro in brata Davida.

Za Župnijo Stranje je nova maša, ki je že tako redek dogodek, še toliko bolj posebna, saj jih je nedavno zapustil dolgoletni župnik, ki je iz duhovništva celo izstopil. Dva zelo redka dogodka, ki pa po besedah Boštjana Dolinška ne prinašata samo negativnega sporočila. »Takih dejanj zagotovo ne obsojam; če človek vidi, da duhovništvo ni prava pot zanj, ne bi bilo prav, da bi nadaljeval in živel neko dvojno življenje, saj bi s tem škodoval sebi in tistim, h katerim je poslan. Vsak živi svoje življenje in zanj končno odgovarja. Bi si pa želel, da bi Anton Prijatelj ne glede na vse še vedno ohranil stike z nami, da se ne bi počutil, da je naredil nekaj najslabšega in da v Stranjah ni več dobrodošel. Poslal sem mu vabilo na novo mašo, čeprav vem, da ga verjetno ne bo blizu, a se mu želim vsaj na tak način zahvaliti za vse dobro, kar je storil zame in za mojo rast,« nam pove Boštjan. Pa je ta dogodek v njem vzbudil kaj dvomov? »Ravno obratno. Še bolj me je podžgalo, da ljudem pokažem, da z veseljem vstopam v duhovništvo in si želim, da moja nova maša ljudi poveže.«