Tako sem bil utrujen

»Star sem 58 let, v življenju me je doletelo veliko grdih padcev. Predstavljate si, kako se počutim, ko poslušam 'jamrače', ko ob pivu ali v hladni senci tarnajo, da je življenje kruto. Kakšna norost!« pripoveduje Igor.

Njegova zgodba je res zelo nenavadna. Star je bil dobrih 16 let, ko mu je umrla mama. Čez noč je zbolela, potem je obležala in čez 14 dni je ni bilo več.

»Na pogreb so prišli vsi sorodniki, stiskali so me k sebi in me tolažili, da bo še vse dobro, da mi bodo oni pomagali,« so mi govorili.

»Od tega seveda ni bilo nič. Obiskoval sem gimnazijo, bil sem med najboljšimi učenci. Ko sem se nekoč vrnil iz šole, sem v veži zagledal kovčke, nakar še očeta, ki je prihajal po stopnicah z večjo potovalko. 'Selim se k njej, svoji ženski. Nisem navajen, da bi ponoči sam spal,' mi je rekel. Gledal je v tla, bilo mu je nelagodno. 'Kdo pa bo skrbel za Zlatka?' sem dejal. Zlatko je bil moj brat s posebnimi potrebami, tri leta mlajši od mene. Od vsega hudega sem zajokal kot otrok. Zavedal sem se, da ne bom zmogel sam, saj je bilo z Zlatkom hudo, ko je imel napade besa in agresije. Žal očeta moje besede niso ganile. Odrinil me je in odnesel kovčke do kombija. Za volanom je sedela Anka. Že tedaj, ko je bila mami živa, sem ju večkrat videl, ko sta bila skupaj. Nisem si pa mislil, da je njuna zveza resna. Čez nekaj let mi je njena hčerka Eli zaupala, da je mojemu očetu postavila pogoj: ali se preseliš k meni ali prekineva zvezo. Da bi ona prišla živet v našo hišo, ni bilo misliti. Zaradi Zlatka ne! Na kraj pameti ji ni padlo, da bi skrbela za ljubimčevega invalidnega sina, ki je bil res zelo naporen in nepredvidljiv.

Pri dobrih 16 letih se je zame začela mora, ki je trajala več kot štirideset let. Potem je brat umrl in se mi je končno oddahnilo. Predstavljate si, kako naporno je bilo: zjutraj sem ga prebudil, umil, nahranil. Tako kot me je naučila mama. Ob sedmih je prišla Angelca, ki je pazila nanj do mojega prihoda iz šole. Stroške je plačeval oče. Vse je naredil, da se je naju z bratom znebil! To so bili še časi, ko o kakšnih društvih, kot je Sožitje, ni bilo ne duha ne sluha!

Predstavljate si mojo mladost: ostal sem brez mame, nakar še brez očeta. Še mladoleten sem imel na grbi brata, pred katerim sem moral tudi bežati, kadar je iz njega bruhalo nasilje. Če ga ni nosila luna, je bil miren: sedel je pred televizijo ali spal. Zaradi njega nisem mogel nikamor. Bil sem popolnoma priklenjen na dom. Če sem imel kakšno dekle, sva se družila po lokalih, domov si je nisem upal pripeljati. Pokopati sem moral sanje o študiju prava, vpisal sem se na kranjsko Fakulteto za organizacijske vede, eno najlažjih, ki pa še zdaleč ni bila to, česar sem si želel. Nekoč sem si izboril teden dni morja, a potem sem še vse leto poslušal očetove očitke, kako razsipen sem. Odkrito povem, da sem ga sovražil bolj, kot sem sovražil brata. Najini tepeži so postali stalnica. Razočaran sem začel piti! Na pomoč mi je priskočilo dekle, s katerim sem bil takrat v prijateljski zvezi. Uredila je, da so prišli po brata iz trideset kilometrov oddaljenega kraja, kjer so za takšne, kot je bil on, že imeli celodnevno varstvo. Oddahnilo se mi je, lažje sem zadihal. Prav v tem času sem izvedel, da sem dobil polbrata. Oče se mi je še bolj zagnusil. Namesto da bi mu bilo mar zame, je vso svojo ljubezen podarjal novorojenčku. Ne takrat, ko so ga nesli h krstu, ne pozneje, ko je šel k prvemu obhajilu in birmi, me ni povabil zraven. Je tako zahtevala 'njegova' ali pa se je za ignoranco odločil sam?

Po mukah in težavah sem si našel solidno službo. Najprej na banki, po osamosvojitvi pa v tujem podjetju, ki je imelo pri nas svojo podružnico. Srečal sem tudi ljubezen svojega življenja, s katero sem se, naveličan samskosti, tudi poročil. Ko se oziram nazaj v tisto obdobje, se zavedam, da ji z menoj ni bilo lahko. Ena sama jeza me je bila! Hitro sem vzkipel, tudi udaril sem jo. Četudi mi je bilo potem zelo žal in bi dal vse, da bi lahko izbrisal sledi udarca z njenega obraza. Zameril sem ji, ker ji za brata ni bilo mar. Predstavljal sem si, da si bova skrb zanj delila. Pa se je temu odločno uprla. Zahtevala je, da brata preselim v kletne prostore. Res sem to storil. Dobil je novo sobo in kopalnico. Žal mi je začel uhajati in marsikatero noč sem preživel tako, da sem ga lovil po mestu. Postavila mi je pogoj: on ali jaz. Odšla je, s seboj pa je odpeljala tudi obe hčerki.

Bil sem brez volje, notranje strt, živčna razvalina. Na srečo ni nasprotovala, da bi obiskoval hčerki. Ni pa dovolila, da bi ju pripeljal domov. Saj je imela prav, ne rečem. Brat bi jima lahko še kaj naredil. Leta so tekla, živel sem iz dneva v dan. Oče je hudo zbolel. Raka na prostati so mu prepozno odkrili. Ko je umrl, sem na zapuščinski razpravi izvedel, da se moram izseliti iz hiše, ker jo je prepisal na ženo. Čisto nič nisem hotel vzeti s seboj. Novi lastnici sem pustil celo svoje cunje in čevlje. Le knjige sem odpeljal, bile so predragocene, da bi jih vešča, ki ni brala drugega kot tračarske revije, odpeljala v smeti.

S težkim srcem sem namestil brata v zavodu, ki je bil nekaj deset kilometrov stran od kraja, kjer je živela žena. Moja nekdanja družina me je sprejela z odprtimi rokami. Žena mi je odpustila, da je nisem imel tako rad kot brata. Hčerki sta bili veseli, da smo spet skupaj.

Sreča, pisana z veliko začetnico, je trajala komaj sedem let. Potem sem izgubil ženo in najmlajšo hčerko v prometni nesreči. Kot da bi se mi usoda posmehovala: nesrečo je zakrivil voznik, ker mu je sin med vožnjo pokril oči. Ta sin je bil takšen kot moj brat.

Hčerka ima resnega fanta, jaz pa najlepšo vnukinjo na svetu! Vse mi pomeni.«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / četrtek, 1. julij 2010 / 07:00

Vsak mora izhajati iz sebe

»Zgodaj je treba začeti, če želimo, da se telo plesalca prav razvija in ima dovolj časa,« pravi osemnajstletni Beno Novak, ki je svoje srce pustil na parketu sodobnega plesa. Na...

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / sreda, 30. september 2009 / 07:00

Podjetništvo je brez podpore

Izkušnje direktorice Rodexa kažejo, da podpore podjetništvu pri nas ni. Najhuje je s poslovnimi prostori, oziroma površinami zanje.

Žiri / sreda, 30. september 2009 / 07:00

Znova pestri Vodnikovi dnevi

Kulturno društvo Valentin Vodnik Koprivnik, Kulturno društvo Gorjuše in tamkajšnja krajevna skupnost so minuli konec tedna pripravili že 16. Vodnikove dneve.

Cerklje na Gorenjskem / sreda, 30. september 2009 / 07:00

Letos tudi priznanja za urejenost

Na osrednji slovesnosti ob občinskem prazniku so v soboto v Cerkljah podelili občinska priznanja in priznanja za najbolj urejene vasi in objekte.

Gorenjska / sreda, 30. september 2009 / 07:00

Komentar: Nestrpnost. In v katero skupino sodite vi?

Stanovalce nadstandardnega poslovno-stanovanjskega objekta Rondo v središču Jesenic nasproti stavbe Občine Jesenice so razburile govorice, da naj bi v eno od še neprodanih stanovanj naselili roms...

Kranj / sreda, 30. september 2009 / 07:00

Denar za kvalitetnejše življenje

Pri Mestni občini Kranj so minuli petek objavili razpis za sofinanciranje dejavnosti na področju družbenih zadev.