Ponosna, da si rojstni dan deli z domovino

»Sem Nina, občanka Radovljice, predvsem pa ponosna Slovenka že trideset let,« je na slovesnosti v četrtek, na predvečer tridesetega rojstnega dne Slovenije – in svojega – pod Lipo samostojnosti odločno povedala Nina Vidic, Leščanka, ki se je tako kot samostojna Slovenija rodila 25. junija 1991.

Radovljica – »Tistega dne se je v jeseniški porodnišnici rodilo enajst otrok,« se spominja Anita Vidic, Ninina mama. »Prav na dan, ko se je malo čez poldne rodila Nina, me še ni nič skrbelo. Ko pa smo naslednji dan slišali prelete vojaških letal in ko smo skupaj z novorojenčki zaradi napovedanih zračnih napadov mlade mamice dvakrat morale v zaklonišče ... Takrat nas je pa postalo strah, zelo strah. Kasneje so nam sestre povedale, da so prav vsi novorojenčki, ki so bili takrat v porodnišnici, izgubili težo. Tudi oni so očitno čutili stresno situacijo, ne le me, mame,« pripoveduje po tridesetih letih. Anita in mala Nina sta iz porodnišnice domov prišli po desetih dneh, ravno ko je bila vojna za Slovenijo končana in je bilo najhujše mimo.

Ker se je rodila na tako poseben datum in ker je odraščala v domoljubni družini, je Nina že kot otrok za rojstni dan pogosto imela torto, na kateri je bila izrisana slovenska zastava. »Verjetno ne bi bila tako zelo ponosna na svoje poreklo, če se ne bi rodila ravno na dan državnosti, zame velik osebni in državni praznik. Praznik, ki ni samo dela prost dan, temveč praznik, ko se lahko veselimo, da živimo v samostojni državi, praznik, ki ga imamo danes na podlagi zgodovinskih odločitev ljudi, ki so takrat imeli toliko poguma, vere, zaupanja v ljudi, da so ustvarili lastno državo, za katero so se na plebiscitu odločili Slovenci,« je povedala svojim soobčanom na slovesnosti ob dnevu državnosti.

»Že trideset let rada živim v svoji državi, z veseljem ob svojem osebnem prazniku dvignem visoko v zrak slovensko zastavo, jo izobesim tudi na svoji rojstnodnevni zabavi, naročim torto v obliki slovenske zastave, predvajam samo slovensko glasbo … Zakaj? To je del mene. Čutim, da lahko to poklonim tudi drugim, saj mislim, da se predvsem mladi premalo zavedajo, kakšen blagoslov je živeti v svoji državi, z lastnim jezikom, himno, zastavo in grbom. Vse to nam je bilo mladim, ko smo se rodili, že položeno v zibko. Zato srčno upam, da se bo med Slovenci narodna zavest okrepila.«

Obe z mamo povesta, da se je Ninino zavedanje, v kako lepi deželi živi, še posebej okrepilo po hudi prometni nesreči, ko se je, takrat 18-letna, morala dobesedno ponovno postavljati na noge.

Ampak Nina je, čeprav je imela v nesreči poškodovano glavo, seveda zmogla, ponosno pove mama. Šolo je končala z najboljšimi ocenami. Danes ima končani dve fakulteti, gradbeno in filozofsko, dva magisterija in je profesorica na eni od ljubljanskih gimnazij. Kadar je le mogoče, pove, kako srečna je, ker živi – in to prav tu, v Slovenji.

»Po mojem mnenju se večina Slovencev preprosto ne zaveda, v kakšni lepi državi, kraju živi. Mladi odhajajo iz države, veliko potujejo, a lepot, ki jih nudi Slovenija, pravzaprav še sami dovolj dobro ne poznamo. Ste si kdaj rekli, da bi na poletne počitnice odšli na popotovanje po Sloveniji? Zakaj pa ne? Se zdimo kot narod premajhni, da bi lahko konkurirali drugim? Naša majhnost je pravzaprav naša prednost, ki bi jo lahko izkoristili. V Sloveniji si lahko dopoldan na Triglavu, popoldan na morju, zvečer pa se kopaš v toplicah. Imamo izvrstne glasbenike, ki jih v tujini cenijo še bolj, kot jih cenimo doma. Smo ponosni na to, da imamo v tako majni državi toliko izvrstnih športnikov in glasbenikov ter znanstvenikov in izumiteljev? Jih sploh poznamo? Jaz sem ponosna na to, da lahko bivam v isti občini, kot je bival Avsenik. Pa ne zato, ker je svetovno znan in je fenomen narodno-zabavne glasbe, ampak zato, ker njegove melodije opevajo našo državo, našo Slovenijo, nekaj, v čemer se vsi čutimo povezane in pripadne. Bil je svetovno znan, nastopal je v Avstriji, Švici, Nemčiji, Kanadi, a nikoli ni zatajil svojih korenin,« pove Nina odločno in z veseljem doda, da je tudi Slavkov vnuk Sašo rojen istega meseca in istega leta kot ona.

»Ja, srečo imam, da sem se rodila v lepi deželi, v dobri družini. Želim si, da bi se tudi drugi, ki živijo podobno kot jaz, tega bolj zavedali.«