Kdo nas uči biti srečen?

V zadnjem prispevku smo zapisali, da je naša najosnovnejša pravica, da smo veseli in radostni, in da nas ljudje kar čudno gledajo, ko jim pripovedujemo o notranjem veselju. Vsi si želimo biti srečni in istočasno si to notranje hrepenenje kar nelagodno izmenjujemo. Če sploh. Čudno? Niti nas o tem ne učijo v šolah. Toliko ur namenjamo predmetom, ki jih nato bore malo uporabljamo. Nisem še slišal, da bi se pogovarjali, da bi uvedli v šole predmet o sreči, ali da bi učence spraševali, ali so srečni in kaj storiti, da bodo. Tudi v zelo malo podjetjih lastniki in vodilni vprašajo zaposlene, če jim je delo in bivanje v podjetju v veselje in prispevek k njihovi sreči. Veliko ljudi nima komu povedati, kako mu je v tej nori tekmi za preživetje, kako mu je, ker ga je nadrejeni okregal, nadrejeni pa seveda tudi ne bo govoril, kako ga je strah, da ne bo izpolnil nalog. Veliko neizgovorjenega je v naših družinah. Morda so nekoliko na boljšem starejši, ker se jim je tempo upočasnil. Oni pa tarnajo, da so osamljeni in da jih nihče ne posluša. Starejši bodo bolj in hitreje kot mlajši pritrdili, da nam samo računalniki, avtoceste, potovanja, stroji in telefoni ne bodo dali zadovoljstva.

Hitrost vsakdanjika in način zahodnega življenja nas oddaljujeta drug od drugega in zdi se, da kar pozabljamo nase in na svoje bistvo – namreč, da bi bili kljub vsemu veseli. Saj ni mogoče, da smo na svetu samo zato, da bomo več in več zaslužili in da ne bomo vedeli, kje se nas drži glava od skrbi. Morda smo prišli do točke, ko bomo odkrito pričeli priznavati, da tako naprej ne gre več. Depresije in z njo povezane tesnobe so v takšnem porastu, da si tega ne upamo priznati. In z njo tudi strm in nenormalen porast porabe antidepresivov in antipsihotikov vseh vrst. Kratkoročno, ko je človek na tleh, seveda pomagajo. Dolgoročno pa naredijo iz nas čustvene robote.

Pišemo o tem, da bi bilo dobro, da bi nas (najprej otroke) nekdo končno že pričel enkrat izobraževati, kaj konkretno naj delamo, da bomo srečni. Če tega ne prevzame država, smo prepuščeni sami sebi. Pozitivni del lahko prevzamejo cerkve, saj v osnovi religija uči veliko dobrega. Kljub vsemu pa se zdi, da smo na pravi poti, če samo beremo, kakšni so bili odnosi včasih, npr. v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Danes je drugače. Iščemo poti in načine za boljše odnose. In privoščimo si, da bomo v naših odnosih več govorili o sebi in manj o drugih, o vzdušju, ki se pogosto prebuja v meni, pa naj bo to razočaranje ali zadovoljstvo, ponos ali prezir, vzhičenost ali zamorjenost, strah ali svoboda … To je v nas in govorjenje o tem nam čudežno pomaga in zdravi ter sprošča odnose in s tem vzduš­je, v katerem smo. Ljudje mi pravijo, da se o tem ne morejo pogovarjati. Pa se naučimo. To je večkrat tudi »bio in eko način« pridobivanja učinkov, ki jih dajejo tablete. Zdravi odnosi ozdravljajo. Dobesedno. In sočutje drug do drugega tudi. Dobesedno.