Pot k lastni državi

Pri založbi Miš je ob tridesetletnici samostojnosti Slovenije izšla velika ilustrirana knjiga z naslovom Osamosvojitev. Njena avtorja sta kustosinja Nataša Strlič in ilustrator Damijan Stepančič.

Sprejem v pionirje, Rubikova kocka, Laibach, pankerji in šminkerji, čez mejo po kavo, prašek, banane, Vučko in olimpijske igre, Maček Muri, boni za bencin, vožnja po pravilu par – nepar, delavske stavke, oglaševalska akcija Slovenija, moja dežela, nagradna igra Podarim – dobim, politične aretacije, strip Diareja in prodajalci Mladine, sprava, Karavanški predor, plebiscit, agresija JLA, priznanje nove države, prva olimpijska medalja za samostojno Slovenijo … in številne druge male in velike vsakdanjosti ali posebnosti zadnjega desetletja pred slovensko osamosvojitvijo so še vedno v spominu srednje in starejše generacije. Takrat še nerojena današnja mladina o tem kaj izve iz učbenikov in pripovedovanj. S knjigo Osamosvojitev – skoraj vse o poti k lastni državi je spoznavanje tega časa lažje.

V iskanju duha časa

Knjiga je razdeljena na enajst poglavij, ki zajemajo obdobje od leta 1980 do 1992, od Titove smrti, do prve olimpijske medalje za Slovenijo veslaškega dvojca Iztok Čop in Denis Žvegelj. Vsako poglavje ima uvodno besedilo, sledijo pa gesla in vsako izmed njih je podkrepljeno z ilustracijo Damijana Stepančiča. Skupaj jih je več kot 150. »Vedel sem, da knjiga ne bo zasnovana ozko tematsko v smislu političnega procesa, ki je takrat potekal. Zdi se mi zelo pomembno tisti čas predstaviti v vsem njegovem bogastvu, tako na športnem kot kulturnem in umetniškem ter socialnem področju. Pri tem imam to prednost, da sem se takrat šolal in sem v študentskih letih ujel duh časa,« pojasnjuje avtor ilustracij in poudarja pomen širše obravnave tistega obdobja.

Želja založbe je bila večplastna predstavitev, saj osemdeseta leta niso zgolj politična zgodovina, ampak preplet različnih stvari. »Na eni strani je bilo pomanjkanje, imeli pa smo tudi odlične športnike in nagradno igro Podarim – dobim, ki je na nezavedni ravni združevala ljudi. To je zgodovina vsakdanjega življenja,« pove avtorica besedila Nataša Strlič, prepričana, da bi vsak drugače odgovoril na vprašanje, kako je doživljal ta čas. Tako rekoč pri vseh pomembnih dogodkih pa je bil zraven fotograf Tone Stojko. »Pred seboj sem imel enormno knjižnico fotografij, iz katere sem lahko izbral ključne motive, ki sem jih risarsko preinterpretiral. Ilustracija pri tem ne deluje kot konkurenca fotografiji, saj ima neko svojo poetiko. Če ima fotografija tu dokumentarno funkcijo, ilustracija v obravnavani dogodek bolj vnaša neko vzdušje,« o iskanju motivov za ilustracije pripoveduje Stepančič.

Fotograf in športnik

»Vsi smo bili željni informacij takoj, tisti hip. Spomnim se novinarskih konferenc s sojenja četverici. Bile so ob tretji, četrti popoldan, ko se je končalo sojenje za tisti dan. Franci Zavrl, ki ni bil priprt, je imel vsak dan dobro obiskano novinarsko konferenco pod garažami na Roški. Bile so dogodek, vsi smo čakali, kaj bo novega. Na drugi strani pa so bili pogoji za delo slabi, ni bilo interneta, množičnih direktnih prenosov, kot je to danes, ko so protesti lahko istočasno predvajani na različnih medijih,« se spominja Tone Stojko. »Občutek za reportažno fotografijo v sebi imaš ali pa ne. Lahko se mučiš, pa ne boš posnel dobre fotografije, lahko se prepustiš dogajanju in samo beležiš. Sam sem vedno raje fotografiral več kot manj. Izbor slik potem je izključno racionalno dejanje. Izbereš fotografijo, za katero meniš, da bo preživela čas in bo čez trideset let imela enako energijo kot takrat, ko je bila posneta.«

Veslač Iztok Čop se prelomnih časov spominja z nostalgijo. »Pri prebiranju knjige sem osveževal spomine na osemdeseta leta, kako je bilo treba imeti dva kompleta tablic, da si se lahko vozil vsak dan,« se spominja naš vrhunski veslač. »Primerjal sem odnos do nacionalnih simbolov konec osemdesetih in na začetku devetdesetih v času osamosvajanja. Pri opremi s simboli nekdanje države nismo čutili nič posebnega, ko pa smo oblekli tekmovalna oblačila s simboli nove države, je bilo to nekaj povsem drugega, veliko bolj čustvenega. Danes lahko rečem, da smo imeli srečo, da smo imeli možnost to doživeti.«

Zlorabe nacionalnega dresa za različne nacionalizme Čop v veslaškem športu ni čutil, če že, pa je bilo tega s strani športnikov precej manj kot recimo s strani navijačev. »Mogoče je bilo pri skupinskih športih tega nekaj več, posebno če je bila v ozadju tudi politika.«

Objektiven pogled nazaj

Knjiga je zapisana v mirnem, objektivnem tonu. Njena vsebina sicer ni ideološko nevtralna, ne izostane tudi občutek vznesenosti ob nastanku lasne države, se pa hkrati izogiba kakršnikoli polarizaciji in poudarja takratno enotnost. »Že na startu smo se odločili, da bomo pri snovanju knjige zavzeli samostojno držo in vsebina v njej ne bo produkt ene struje in enega človeka. Gre za prepletanje različnih področij, na katerih se je sestavljal skupni akt osamosvojitve. Zgodbo sem želela pripeljati mirno do zadnjega akta. Sama sem bila v tistem obdobju še precej mlada, kljub temu pa sem kot zgodovinarka sicer temeljila na dejstvih, a sem vseeno poskusila ujeti duh časa. Pri tem so mi bile v pomoč tudi Damijanove ilustracije,« svoj avtorski pristop opisuje Nataša Strlič in dodaja, da je na čim prijaznejši in hkrati čim bolj poveden način želela bralca uvesti v ta pomembni del narodove zgodovine.

Otroci imajo v šolskih programih že od prvega razreda naprej zapisane vse praznike, državne simbole, v knjigi Osamosvojitev pa je predstavljeno, kako smo do njih prišli. Knjiga pa je namenjena tudi večgeneracijskemu branju – da se starši, stari starši spomnijo dogodkov iz tega časa, jih podoživijo in jih skupaj s svojimi izkušnjami posredujejo mlajši generaciji. »Upam, da bo knjiga prispevala tudi k večjemu zavedanju, da se je za to, da v življenju dosežeš kaj večjega, preprosto treba potruditi,« še dodaja Iztok Čop.