Franica Vrhunc, začetnica dela z Braillovo pisavo

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (306)

Braillova pisava je posebna pisava, ki omogoča slepim, da berejo in pišejo. Razvil jo je francoski izumitelj Louis Braille leta 1821. Franica Vrhunc pa je bila ena prvih slovenskih tiflologov (terapevt za otroke z motnjami vida), začetnica dela z Braillovo pisavo pri nas. Posvetila se je vzgoji in izobrazbi slepih. Je ustanoviteljica prvega slovenskega zavoda za slepe. Razširila je krog prepisovalcev knjig z Braillovo pisavo, kar je za učenje slepih in slabovidnih izredno pomembno. Rodila se je 10. junija 1881 v Kranjski Gori trgovcu Josipu in njegovi ženi Frančiški, rojeni Gnida. Po osnovni šoli v Prašah pri Kranju je obiskovala v Ljubljani Lichtenthurnov zavod, to je dekliška sirotišnica baronice Lichtenthurnove, kjer je delovala tudi dekliška meščanska šola. Leta 1898 je na učiteljišču opravila izpit za vzgojiteljico v otroških vrtcih in stopila v red sv. Vincencija Pavelskega v Gradcu s samostanskim imenom Klara.

Bila je vzgojiteljica med drugim v Osijeku, Volosku pri Opatiji, Ljubljani in sirotišnici v Kočevju. Leta 1914 se je vrnila v Gradec, kjer je bila vzgojiteljica v Odilijinem zavodu, enem najsodobnejših zavodov za slepe v Avstriji.

V letih 1915–1918 je z drugimi slovenskimi redovnicami pomagala oslepelim vojakom, predvsem slovenskim, ter izdelala zanje prvi program za rehabilitacijo. V zavodski knjižnici se je poglobila v literaturo. Med hospitiranjem na državnem zavodu za slepe na Dunaju je osebno spoznala nekatere vodilne defektologe. Slovenske slepe invalide je učila Braillove in Kleinove pisave pa tudi strojepisja na pisalnih strojih za videče in slepe. V domovini je organizirala široko akcijo za pomoč.

Dne 22. novembra 1918 se je s slepimi vrnila v Slovenijo. Ta datum so izbrali za dan ustanovitve 1. slovenskega zavoda za slepe. V letih 1919–1921 je vodila dvorazredno šolo za slepe v Ljubljani in na njej učila. Leta 1921 je odklonila službo v ženski kaznilnici v Begunjah in izstopila iz cerkvenega reda. V letih 1921 in 1922 je učila v zavodu za slepe v Zemunu in od 1922 v Kočevju, ko se je tja preselil Zavod za slepe iz Ljubljane.

Leta 1928 bila predčasno upokojena zaradi pomanjkljive formalne izobrazbe in delno zaradi izstopa iz cerkvenega reda, vendar je še naprej delala kot pogodbena učiteljica. Z uspehom se je posvečala tudi glasbeni vzgoji slepe mladine. Po nemškem bombardiranju zavoda decembra 1943 se je z gojenci preselila v Ljubljano in tu v letih 1944 in 1945 sodelovala z očesno kliniko pri zdravljenju oslepelih žrtev vojne. Po vojni je bila ponovno redno zaposlena kot strokovna učiteljica na Zavodu za slepe v Ljubljani. Leta 1946 se je upokojila. Umrla je 7. februarja 1964 v Ljubljani.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Gorici se je 11. 6. 1890 rodil rudarski strokovnjak in metalurg Ivan Kralj. Po drugi svetovni vojni je bil na ministrstvu za rudarstvo v Beogradu vodja oddelka za črno metalurgijo. Umrl je 17. 1. 1956 na Jesenicah.

Na Jesenicah se je 12. 6. 1832 rodil slovenski duhovnik in strokovnjak za planinsko gospodarjenje Janez Mesar. Bohinjci se imajo za svoj znameniti bohinjski sir zahvaliti njemu. Kot duhovnik je služboval predvsem na Gorenjskem. Od leta 1864 je 30 let župnikoval v Bohinjski Bistrici, umrl pa je v Šmartnem pri Kranju.