Pariška komuna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 12. junij 2021 / 11:41

Ob 150. obletnici pariške komune, ki se je zgodila v letu 1871 in velja za prvi poskus vzpostavitve oblasti t. i. delovnega ljudstva, se lahko vprašamo, kdo je v naših republikah na oblasti danes – ljudstvo ali njegove elite?

Zgodilo se je ljudstvo

Ker smo na pariško komuno že nekoliko pozabili, obudimo najprej glavna dejstva. »Pariška komuna, ki je obstajala od 26. marca 1871 do 'krvavega tedna' (21.–28. maj) in predstavlja revolucionarno obdobje v Parizu, ko je – proti vladi – oblast v mestu prevzelo ljudstvo. V mnogih drugih francoskih mestih (Marseille, Lyon, Saint-Étienne, Toulouse, Narbonne, Grenoble, Limoges) so po 3. marcu prav tako razglasili komune, ki pa so bile kmalu zatem zatrte. Za Karla Marxa je bila to prva vstaja avtonomnega proletariata.« Preberimo tudi, kako so komuno zatrli. »Glede na to, da so v času komune potekali neprekinjeni spopadi z 'versajskimi' vojskami (četami pod poveljstvom versajske vlade), kratko obdobje komune pretežno sestavljajo številni vojaški prizori, v katerih je bilo več porazov kakor uspehov. Oboroženi spopadi so bili tudi v središču številnih razhajanj med poslanci komunardne skupščine. Žgoče razprave so privedle do številnih razdorov. Minister, pristojen za vojno, Louis-Nathaniel Rossel je bil pri tem osrednja priča, s čigar pomočjo je danes možno rekonstruirati omenjene dogodke. Komuna je bila končno premagana med 'krvavim tednom', ki se je pričel 21. maja z vstopom versajskih čet v Pariz in se končal z zadnjimi spopadi na pokopališču Pere Lachaise, 28. maja. Vstajniki so med drugimi vzeli za talca pariškega nadškofa Georgesa Darboya, ki je bil dokaj liberalno usmerjen, vendar ta pri liberalnem in protiklerikalnem Thiersu ni bil v časteh in jim tudi njegova usmrtitev 24. maja ni prav nič pomagala. Vse priče so poročale o številnih eksekucijah po skrajšanem postopku, ki jih je izvedel del 'demokratičnih' čet. S pomočjo različnih virov lahko predvidevamo, da je bilo med 'krvavim tednom' izvršenih 10.000 do 25.000 usmrtitev po skrajšanem postopku, posilstev in umorov komunardnih upornikov. Zatiranje komunardov je bilo strašno. Več kot 10.000 obsodb na smrt, 4000 deportacij na prisilno delo v Novo Kaledonijo itn. Zakoni o amnestiji so prišli šele leta 1880. Pariško komuno, prvo proletarsko revolucionarno oblast, so zatem velikokrat omenjali kot vzor – čeprav z različnimi pogledi – levice, ekstremne levice in anarhisti. Navdihovala je številna revolucionarna gibanja, ki jim je ta izkušnja pomagala pri njihovih revolucijah (revolucija v Rusiji in v njej bližnjih državah, španska republika, kolektivisti …).« (Vir: Wikipedija)

Oblast ljudstva?

Današnje države so po svoji ustavni ureditvi v veliki večini republike. Republika pa je že po svojem imenu zadeva ljudstva. Latinski besedi »res publica« pomenita stvar ljudstva, starogrška beseda demokracija pa pomeni vladavino ljudstva. V republikah naj bi torej oblast izhajala iz ljudstva, državo pa vodijo od ljudstva izvoljeni predstavniki. Denimo, da je v državah članicah EU to tudi res. Kaj pa v državah, ki sta po številu prebivalstva daleč največji, na Kitajskem in v Indiji? Kitajska je uradno »ljudska republika«, državo pa dejansko vodi komunistična partija oziroma njena vrhuška in predsednik Ši Džinping, ki je tako rekoč absolutni vladar, sodobna reinkarnacija nekdanjih kitajskih cesarjev. Kaj pa Indija? Po ustavi je parlamentarna federativna republika 28 zveznih držav in 7 zveznih ozemelj. Število vseh državljanov pa bo kmalu 1,4 milijarde, skoraj toliko, kolikor je Kitajcev. In glede nato, da je Kitajska s politiko enega otroka uspešno zaustavila naraščanje števila prebivalstva, bo Indijcev že v nekaj letih več kot Kitajcev. Sedanji kitajski režim je na oblasti od 1949, Indija je postala neodvisna leta 1947 in svet ji priznava, da je njena ureditev demokratična. A je vprašanje, kdo ji dejansko vlada. Kdo je v ozadju vsakokratne izvoljene vlade? Po mojem je to indijska elita, ljudje, ki životarijo po mestih in vaseh, to zagotovo niso … Itd.

Obdavčitev multinacionalk

Sicer pa je bil po mojem pravkar dosežen še en korak h krepitvi demokracije v svetu. Finančni ministri skupine največjih industrijskih držav G7 so v Londonu dosegli predhodni dogovor o svetovnem davku na dohodke multinacionalnih podjetij v vrednosti najmanj 15 odstotkov. Skupina upa, da bo končni dogovor dosežen na julijskem srečanju skupine G20. A kako bodo to odločitev udejanjili? Britanski finančni minister Rishi Sunak trdi, da bo ta davek »pravičen, tako da bodo prava podjetja plačevala pravi davek v pravih državah«. Nemški finančni minister Olaf Scholz pa pravi: »Podjetja se ne bodo mogla več izogibati fiskalnim obveznostim s tem, da svoje dobičke zvito preusmerjajo v države z nejasno davčno strukturo.« Microsoft je, denimo, registriran na Bermudih …