Pohota v okviru sorodstva

Naslednje posiljevanje v okviru svaštva se najbrže tudi ne bi ohranilo v sodnih spisih, če ne bi bila posledica nezaželena nosečnost.

Jurij Blažič z Velikega Slatnika je decembra 1843 na okrajni gosposki Ruperčvrh prijavil, da mu je mlajša hči Uršula zaupala, da je starejša hči Neža (21) noseča s svojim svakom oziroma njegovim zetom Janezom Šaškom. Oče Jurij je Nežo najprej sam zaslišal glede tega in mu je priznala, da jo je Janez na silo meseno vzel in da je zanosila. Nekaj dni po velikem šmarnu je proti deseti zvečer, ko je že počivala, prišel Janez k njej v posteljo in zahteval potešitev svoje čutnosti. Ni ga hotela uslišati, očitala mu je, da je poročen, vendar je vztrajal pri tem, da ga zadovolji. Grozila je, da ga bo zatožila, vendar jo je kljub upiranju in grožnjam meseno zlorabil. Po petih, šestih tednih je opazila, da je noseča. Petega novembra dopoldan, ko sta bila sama doma, jo je ponovno skušal zvleči v sobo na posteljo, vendar je napela vse moči, se mu iztrgala in ušla. Zagotovila je, da v tem letu ni občevala z nikomer drugim razen s svakom. O dogodku pa da je bila tiho, ker se je bala očetove jeze. Takrat je bila sama v izbi in ni klicala na pomoč, lahko da bi jo slišala samo z Janezom poročena sestra Marija, vsi drugi pa so spali zunaj hiše.

Janez Šašek je bil star dvajset let, posestnik kmetije, oče enega otroka, še nikoli ni bil v preiskavi ali kaznovan. Očitano je zanikal, češ da dobi dovolj pri svoji ženi.

Kazensko sodišče je zadevo poslalo nazaj okrajni gosposki Ruperčvrh, ker da ni bilo moč zanesljivo ugotoviti posilstva. Da se je zastavljalo vprašanje, ali je Šašek zares z nasiljem onemogočil Nežin odpor in jo v takem stanju oskrunil. Po njeni izjavi ji je namreč držal roke na trebuhu, da se ni mogla braniti. Sodišče je menilo, da posilstva ni mogel storiti na nasilen način, če je s svojima rokama držal njeni. Tudi ni bil toliko močnejši od nje, on je bil star dvajset, ona 21 let. Že iz samega dejstva, da je Neža dopustila, da je Janez prvič legel k njej v posteljo, da se že tega ni branila, je sodišče domnevalo, da ni šlo za resen odpor. Saj ko jo je hotel drugič, se mu je pa lahko iztrgala? Sklenili so torej, da odpor ni bil zadosten, da bi šlo za posilstvo.

Za očeti in brati je prišlo na vrsto še drugo sorodstvo in sosedi.

Urša Korenčan, rojena 23. oktobra 1846, hči polkmeta na barju, je po smrti staršev živela pri teti Mariji Šebenik in od jeseni 1857 pri drugi teti Katarini Ogrin, ženi Jerneja Ogrina (37), odpuščenega vojaka in paznika državnega šotišča na barju, bila sta brez otrok. Urša je prijavila strica, da jo je vsaj petkrat otipaval po spolovilu in ji vsakič vtikal prst vanj. Pri zdravniškem pregledu se je izkazalo, da je bila že »deflorirana« in je že izgubila himen, nadalje da je bilo spolovilo v abnormalno iritiranem stanju, kar bi lahko bila posledica kakršnegakoli drgnjenja, lahko tudi »not in ven jemanja prsta«, vendar pred največ dvema, tremi dnevi.

Dvakrat je Ogrina pri otipavanju dekleta zalotila priča Jera Uzman in Ogrin je priznal, da jo je otipaval enkrat, nikakor pa ne večkrat.