Osmisliti lastno temo

V petek, zadnji dan januarja, bo na Loškem odru v Škofji Loki predstava Vinka Möderndorferja Ničesar ne obžalujem, v kateri igralka Metka Pavšič prepričljivo odigra več zelo različnih ženskih likov in vse napolni z izjemnim posluhom za vse tančine ženskega čustvovanja.

Metka Pavšič je Idrijčanka, zavezana svojemu kraju. Šarmantna osebnost, ki preseneča s svojo voljo, znanjem, talentom in odnosom do sočloveka. Osebnost, ki zna vzeti v roke življenje tukaj in zdaj, … saj se daljna obzorja velikih želja lahko sprevržejo v slepilo. Človek mora uravnotežiti svoj odnos do sočloveka, odnos in njegova toplina rasteta iz pripravljenosti in zmožnosti prisluhniti. Le če prisluhnemo sočloveku, mu lahko tudi pomagamo. Lastne že­lje pa morajo prenesti potovanje vase. Metka ljudi ne vidi, jih pa toliko bolj čuti.

Spoznali sva se pred osemnajstimi leti, ko ste prvič zaigrali v gledališču slepih in slabovidnih Nasmeh v Katajevi satirični komediji Dan oddiha. Takrat ste me osupnili s svojo odrsko prezenco. S presenetljivim občutkom za tekst, prostor, soigralce pa tudi humor. Predlani, ko ste igrali v zelo uspešni predstavi istega gledališča, v simbolistični drami Mauricea Maeterlinka Slepci, ki jo je režirala Mateja Mlačnik, ste v vlogi Norice pretresli gledalce. Vas je čar odrske iluzije mamil že v mladosti?

»Nič posebnega ni bilo. Kot mnogi drugi zavodski otroci sem nastopala na številnih šolskih proslavah, bila vključena v dramski in lutkovni krožek, kar mi je tedaj prinašalo posebno veselje in zadovoljstvo. S sedmimi leti sem zaradi močne slabovidnosti namreč morala zdoma. Ljubljana, zavodska leta, nova znanstva, nova prijateljstva, nove izkušnje … in medtem ko je bledela svetloba zunanjega sveta, se je zgodilo marsikaj. Tisto, kar je bilo zmeraj v meni in ob meni, pa je bilo zavedanje ostati zvesta življenju, ne ga uživati na obrobju, ampak med ljudmi, v središču dogajanja. Nekoč, mi­slim, da bo tega okoli dvajset let, smo imeli slepi gledališki tabor v Portorožu. Vodil ga je igralec Igor Korošec in ob študiju Steklene menežarije me je prešinilo kot strela: to je nekaj, v čemer uživam, nekaj, od koder črpam neznane energije in jih lahko širim okoli sebe. Seveda takrat še nisem povsem dojela, kolikšna ljubezen bo v mojem življenju gledališče.«

Med vajami za Dan oddiha ste nekoč v šali rekli, da »dan oddiha« potrebujete tudi zase, čakali so vas zadnji izpiti na Visoki šoli za socialne delavce.

»Študij mi je bil vedno izziv. Ne smem pozabiti tudi let, ko sem se deloma preživ­ljala z masažami. To je lep stik s sočlovekom, lahko ga začutiš, mu pomagaš. Lahko je masaža prava meditacija. Ob tem lahko začutiš iskreno hvaležnost, ki jo tudi sama poznam, na drugačen način, na drugih področjih. Prevozi, iskanje in prilagajanje literature, branje, to so stvari, kjer ne moreš biti povsem samostojen. Skupaj z Emo, ki naju veže prijateljstvo in poklicno sodelovanje že dvajset let, je bilo veliko lažje. V brajici in zvoku za­htevana gradiva niso dostopna. Torej potrebuješ nekoga, da ti snov prebere, da jo po­snameš, in šele nato se lahko zatopiš v študij. Če imaš pred sabo cilj, ne smeš oklevati. Očitno sem prinesla to s seboj na svet.« (smeh)

Kako?

»Mama me je rodila v rešilcu tik pred porodnišnico. (še en hudomušen smeh). Očitno se mi je zelo mudilo.«

Po diplomi na Višji šoli je sledila še diploma na Visoki šoli za socialne delavce.

»Lahko bi rekla, da po vseh pravilih in z dušo opravljam svoj poklic. Že 15 let let sem zaposlena kot animatorka v Domu upokojencev v Idriji. S kolegicami vodim pogovorne skupine, dve pevski skupini, organiziram dogodke in prireditve v eni od obeh enot doma. Pomagam stanovalcem doma pri prispevkih za domski časopis. Socialno delo je polovica mojega življenjskega planeta, druga je gledališče.«

Kako je bilo pred leti v Londonu, ko so vas izbrali za nastop v muzikalu, katerega premiera je bila v Westminster Theatru?

»To je bil pa stres, da se reče. Izbrali so nas, štiri slepa dekleta, Albanko, Angležinjo, Švedinjo in mene. V desetih dneh je bilo treba obvladati dve solo in šest skupinskih pesmi. Ko slišiš Westminster Theater, si misliš: razkošje odrske opreme in organiziranosti, a se misel izkaže za napačno. Več kot deset dni sem na ušesa tiščala kasetofon in se s pomočjo Mateje učila tekste. Na koncu smo jo dobro zvozile. Še ena izkušnja več, sem si rekla na poti domov. Danes se tej dogodivščini le še smejimo.«

Radi hodite na tuje? Potopisne zapiske imate iz Evrope, Kenije, Brazilije …

»Včasih sem več potovala, pravzaprav smo potovale. Več smo videle, bolj nas je gnalo v nove načrte. Tri prijateljice smo. Potujemo na svojo roko, ne z agencijami. To je odmik od vsakdana. Potovanje z nahrbtnikom. Navdihujoče so že predpriprave. Jaz sem seveda tista, ki sprašujem. Ponavadi so to jutranji pogovori in moja radovednost je poplačana … na levo polja, na desno po­lja, nad nami modro nebo … Zaznavam vonj trav in rož, ki so drugačne kot doma … lovim zvoke … še posebej zanimivi so zvečer, na kakšnem obljudenem trgu, kjer ti glasovi, besede, jeziki, promet ustvarijo scenerijo kraja in ljudi.«

Bili ste tudi na Caminu?

»Camino je potovanje v lastno notranjost. Čas, ko se moraš umiriti, se pogovoriti sam s seboj, mesec dni hoje, 800 km skozi severne predele Španije. Ni malo telesnih tegob. Povprečje 25 kilometrov na dan. V lepem vremenu gre kar v redu. Čas od pol sedmih zjutraj do pol štirih popoldne. Teža prtljage, približno deset odstotkov telesne teže. Kakšni kozmetični pripomočki odpadejo (smeh). Garderoba za sproti. Seveda je treba v gostiščih, ki so cerkvena in posvetna, kaj oprati. Skromna, a lepa skupna ležišča. Včasih je kje tudi kakšna kuhinjica. Včasih misliš, da ne boš več zmogel, a se naenkrat posveti »lučka na koncu predora« in greš naprej.«

Vrniva se na oder. V vaš železni repertoar sodi tudi kratka monokomedija Alda Nicolaja Fehtarca.

»Včasih kar verjeti ne morem, da sem to zgodbo o ženski, ki berači pred cerkvijo in živi »frej k't ptiček na vej'«, odigrala več kot sto tridesetkrat na različnih prizoriščih. Za sceno potrebujem samo pručko, za humorno izpoved pa sočno idrijsko narečje …«

In kako je nastal načrt za predstavo Ničesar ne obžalujem?

»Vinko Möderndorfer je tekst napisal pred skoraj dvajsetimi leti. Vendar je ostal odrsko neuprizorjen. Nobena igralka se ga ni lotila. Potem sva se s prof. Tomažem Gubenškom z AGRFT, ki pri predstavah gledališča Nasmeh večkrat skrbi za govorno podobo in dikcijo, pogovarjala o tem, da je na akademiji mogoče opraviti podiplomski študij govornega sporočanja. Vsako leto vpišejo tri študente. Čeprav sem vedela, da bom obenem opravila izpit iz kombinatorike Idrija-služba, med tednom še Ljubljana-predavanja in vaje, sem si rekla: zmoreš.«

In ste zmogli?

»Sprva, ko sem hodila na predavanja, je bil tempo zmeren. Po tem, ko sem se naučila besedilo, pa se je začelo zares. Intenzivne vaje na odru, pevske vaje, prizorišče pa klet na akademiji, kjer je prostora komaj za dvajset gledalcev. In ker se igra dogaja med zaslišanjem na policijski postaji, me je od občinstva ločila steklena stena. Zdaj je scena prirejena za oder, a nič manj značilna in gluha. Zanimivo je, da vloga nima imena, je Ženska ženska, kajti to, kar se zgodi, bi se lahko primerilo vsaki. Naslov Ničesar ne obžalujem seveda zavestno potegne črto vzporednico z znamenito pesmijo Edith Piaf. Je igra, ki nas sooča s časom, ki ga živimo, in nam odstre vrata v intimni svet pretresljive bolečine. Vesela sem, da lahko igram to Žensko žensko, in srečna obenem, ker je delovni naboj med režiserjem prof. Gubenškom in menoj zazvenel na ustvarjalno uglašeni lestvici.«

Kaj pa novi načrti?

»Zaenkrat: Ničesar ne obžalujem …«