V varnem okolju je Nataša našla moč, da je zaživela na novo. / Foto: Tina Dokl

Trpela je v dveh partnerskih zvezah

Nataša se je že v otroštvu počutila kot izgubljenka, življenje pa jo je preizkušalo tudi v dveh nasilnih partnerskih zvezah. V varni hiši je našla moč, da zaživi samostojno in brez nasilja.

»Blizu tristo žensk, žrtev nasilja, skupaj z otroki skoraj šeststo ljudi, se je v desetletju zvrstilo v Varni hiši Gorenjske, ki sedaj deluje na dveh (skritih) lokacijah in razpolaga z desetimi mesti (in 32 posteljami),« dejavnost varne hiše, ene od 17 v državi, ki žrtvam nasilja ponujajo 420 mest, pojasni vodja gorenjske Vilma Regovc. »Največji delež žensk, ki so doživele nasilje in so se k nam zatekle po pomoč, je iz starostne skupine od trideset do štirideset let. Tudi Nataša, ki je nasilje trpela kar v dveh partnerskih zvezah in se v drugi po prijavi centra za socialno delo v enem samem dnevu odločila, da odide in nekaj naredi iz svojega življenja.«

»Tako sem se odločila v svoje dobro in v dobro mojih otrok,« po dveh letih, ki jih je z mlajšim sinom preživela v varni hiši in materinskem domu, pove Nataša. Svojo zgodbo je želela povedati, ker hoče, da tudi druge ujetnice nasilja uvidijo, da obstaja drugačno življenje. Nataša se je v svojem vseskozi počutila kot izgubljenka, kot manj vredno bitje, ki ga je bilo lahko voditi. Zaradi nesrečnega spleta okoliščin ni odraščala v matični družini in njeno otroštvo ni bilo prijetno. Ko se je zbližala s prvim partnerjem, je mislila, da je s sopotnikom za življenje slednjič našla srečo.

»Čutila sem se sprejeto in spoštovano, a že kmalu me je začel žaliti in zmerjati. Ko je bil sin star pol leta, je prvič dvignil roko nadme …« Njegovi starši so se nenehno vmešavali v njuno življenje, zato je želela, da gre mlada družina na svoje. A ni bilo nič bolje. Ko ga je prvič zapustila, jo je s šopkom v rokah prišel prosit, naj se vrne. In se je, a že kmalu se je zgodba z nasiljem ponovila. »Stara sem bila 24 let, povsem nesamostojna in z nenehnimi občutki manjvrednosti. Otroka nisem bila sposobna vzgajati sama, pri tem mi je bila nekaj časa v pomoč mama, ki me je tudi ščitila pred nasilnim partnerjem. Z njim sem se potem razšla. Drugi partner je zame pomenil rešilno bilko, da sem se lahko odtrgala od svoje mame. Spočetka je bilo vse lepo, a se je kmalu izkazalo, da gre zveza po podobni poti kot prva. Otroka sem skušala vključiti v novo življenje, a nisem mogla sprejeti partnerjevega načina vzgoje, tako da prvi sin ni živel z nama. V tej zvezi imam še enega otroka, ki bi mu rada zagotovila lepše življenje.«

Novi partner je bil zaradi dela veliko zdoma. Nataša se je zapirala v njegovo stanovanje, zvila kak »joint« in čakala, da se vrne … »Ko je bil doma, je izvajal svoj vpliv in nadzor nad menoj. Podcenjeval me je, žalil, pretepal. Poiskala sem pomoč na centru za socialno delo, kjer so mi svetovali, naj ga prijavim, in mi ponudili, da se začasno umaknem v varno hišo. Sama ga nisem hotela prijaviti, zato je to storil center. Za varno hišo pa sem se odločila po enem samem dnevu razmisleka. Bilo je vredno,« nadaljuje Nataša, ki pravi, da se ji je v dveh letih življenje temeljito spremenilo. Najprej v varni hiši, kjer je prisluhnila nasvetom strokovnih delavk, ki so ji pomagale delati na sebi, in pozneje, ko se je bilo treba znajti v življenju zunaj varnega okolja. Pravi, da se je naučila postavljati cilje in tudi meje, še vedno pa se bori s svojimi strahovi in kompleksi.

»Ko je po odhodu iz varne hiše in pozneje materinskega doma iskala delo, se kar ni upala prijaviti na razpis. Saj tega ne bom zmogla, saj nisem sposobna, je bila v dvomih. A smo jo prepričale, naj poskusi. In dobila je službo,« pove Vilma Regovc. V sodelavkah iz varne hiše ima namreč še vedno podporo, kadar jo tarejo dvomi in ko ne ve, kako na­prej. Sedaj ima delo, lepo stanovanje, dobre stanodajalce in razumevajoče delodajalce. K partnerju se ni vrnila, čeprav jo še vedno kliče in ji obljublja, da se bo spremenil. Pač pa je uredila stike otroka z očetom. »Verjamem, da bom sedaj zmogla. Nič več se ne pustim voditi, delati želim po svoje in biti sama odgovorna za svoje življenje,« je prepričana nova, po trdih preizkušnjah močnejša Nataša. V svoje dobro, v dobro svojega otroka in kot spodbuda tistim ženskam, ki trpijo v nasilnih zvezah.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / torek, 21. december 2010 / 07:00

Ekstremna kuhinja nenavadnih kombinacij

Včasih so jo poimenovali kar 'hudičeva', potem pa so gostje sem in tja malce čudno pogledali, češ saj vendar prihaja novo leto, december je bolj prazničen, čemu torej tako ime. Pa jim je ekipa zn...

Objavljeno na isti dan


Kranj / četrtek, 14. februar 2008 / 07:00

Več želja, kot je denarja

V kranjsko občinsko blagajno se bo letos steklo nekaj manj kot 55 milijonov evrov.

Kranj / četrtek, 14. februar 2008 / 07:00

Nova tribuna v športnem centru

Športni center Kranj naj bi dobil manjšo tribuno med glavnim in pomožnim nogometnim igriščem. Za popravilo in upravljanje z dotrajano glavno tribuno občinsko vodstvo še išče rešitev.

Kranj / četrtek, 14. februar 2008 / 07:00

Kranj in La Ciotat pobratena že petdeset let

Visoko obletnico pobratenja dveh mest bodo v Kranju obeležili s prireditvami. Občinska svetnica Petra Mohorčič pa je predlagala, naj park pred Fakulteto za organizacijske vede na Zlatem polju poimenuj...

Kranj / četrtek, 14. februar 2008 / 07:00

Energetsko potratne javne stavbe

V kranjski občini naj bi v prihodnje pospeševali rabo obnovljivih virov energije, predvsem biomase in sončne energije.

Splošno / četrtek, 14. februar 2008 / 07:00

Garažna hiša je rešitev

Olivera Stojanović: »Pozdravljam odločitev občine, da parkirišče pred Čebelico uredi samo za stanovalce mestnega jedra. Za ostale obiskovalce mesta pa naj raz...