Mama je bila zelo pridna ženska

Da bo pometeno in pospravljeno, 2. del

»Pomembno je bilo, da je babica Jerica vojno preživela, eden od tovarišev, ki jo je pogosto obiskoval, pa ji je pomagal, da se je preselila najprej na Jesenice, od tam pa v Kranj. Uredil je tudi, da je, ker je bila brez kakršnih koli dohodkov, dobivala pokojnino.«

V zapletenem sorodstvu, kakršnega ima Zora, nikoli ne veš, kdo je tvoj prijatelj in kdo sovražnik. Sogovornica se spominja, da se je zmeraj našel kdo, ki jo je ščuval proti temu ali onemu sorodniku. Drug drugemu so zamerili celo to, če je mačeha Jerica komu odrezala večji kos kruha. Otroci iz prvega gnezda so tudi po vojni, ko so imeli že lastne družine, vlekli vsak na svoj konec. Navzven so delovali složno, zlasti pri obletnih mašah. Ljudje so jih zaradi tega celo hvalili.

»Saj jih po svoje razumem,« pripoveduje Zora, »njihovo življenje je bilo težko, v času odraščanja, ko so šli služit ali ko so se zaposlili, so bili večkrat lačni kot siti. Zelo travmatične izkušnje so jih zaznamovale tudi med drugo svetovno vojno. Niso mogli razumeti brata, da se je za očetovim hrbtom spentljal z mačeho. Vojna jih je razklala tudi v ideološkem smislu. Žalostno.

Šele ob mojem rojstvu leta 1956 sta se babica Jerica in moja mama končno spet našli in se tudi pobotali. Žal pa je mama vse do babičine smrti v sebi pestovala zamere, ker je ta ni marala. Je pa, zanimivo, Jerica vso svojo ljubezen podarjala meni. Pazila je name, medtem ko je bila mama v službi, vozila me je v vozičku po kranjskih ulicah, vmes sva se ustavljali, da je lahko poklepetala z ženskami, ki jih je poznala. Čeprav sem bila stara komaj dve leti, se vseeno spomnim, da je pogosto prihajal neki moški v uniformi. Ni pa govoril slovensko. Verjetno je bil kakšen oficir, ki je služboval v kranjski vojašnici. Takrat me je posadila na odejo sredi kuhinje, mi porinila v eno roko žemljo ali štručko, ne spomnim se več, v drugo pa skodelico toplega mleka. Medtem ko sem z užitkom jedla svojo najljubšo jed (v mleko mi je dodala tudi žlico sladkorja), sta se onadva zaklenila v spalnico … Moram še dodati, da je bila babica od njega starejša vsaj trideset let, če ne celo več. Kljub temu pa je zveza trajala do mojega vstopa v osnovno šolo. Potem pa se ne spomnim več, da bi ga še kdaj srečala. Kadar je šla na stranišče, na malo ali veliko potrebo, se je tam spodaj zmeraj podrgnila z dezodorantom. Morda zato, ker se nič kaj rada ni umivala.

Bila sem nezakonski otrok. Oče Peter je v času služenja JLA v Zaječarju spoznal neko žensko, se vanjo zaljubil, domov se ni vrnil več kot dvajset let. Mama mi ni z besedico omenila, da ji je hudo, da ga pogreša. Zaklenila je srce, ključ pa vrgla v Kokro, blizu katere sva živeli. Ni bila kot babica, ki je še na stara leta lovila moške – ali so pa oni njo, saj ni pomembno. Pri vzgoji je bila zelo popustljiva, le pri učenju mi ni nikoli pogledala skozi prste. 'Za štirico zna vsak bedak, za petico pa moja Zora,' je govorila, kadar sem protestirala, saj bi šla raje z babico po Kranju na potep kot sedela za zvezki.

Spomnim se, da me je babica nekoč peljala v trgovino, da bi mi kupila čevlje. Približal se nama je neki moški, z babico sta si podala roke. Šele kasneje, ko sva že prišli domov, mi je povedala, da je bil tisti gospod njen sin in moj stric. Zazijala sem! Sploh nisem vedela zanj! Teta Marjeta mi je kasneje povedala za še enega strica, ki pa je žal nesrečno končal ob koncu druge svetovne vojne. Stopil je na mino, ki ga je ubila. Vse, kar sem izvlekla iz babice, je bilo: 'Vesel naj bo, da sem ga rodila!' Je ta stavek hkrati pomenil, da je kdaj tudi splavila? Nikoli nisem izvedela.

Moja mama Angelca je bila zelo nenavadna ženska. Če si je kdo zaslužil naziv priden, je bila to ona. Hodila je v službo, skrbela zame, za najin dom, vrt. Vsako soboto je pometla še pločnik, kajti svinjarija, ki so jo ljudje metali po tleh, ji je šla zelo na živce. V času moje mladosti so ljudje še množično kadili, tudi dijaki, ki so imeli mimo nas bližnjico do šole, so brez slabe vesti odvrgli marsikaj, od tetrapakov do ovitkov čokolade in bombonov.

Za moške ji ni bilo mar, ženskih prijateljic ni imela. Lahko da jih je, a jih domov ni vabila. Ko sem bila otrok, se mi je zdela najbolj dolgočasen človek na svetu. Edina dobra stvar, ki jo je naredila, je bila, da je kupila televizijo. Ni pa bila verna, tudi k maši ni hodila. Babica pa je. Čemur se še danes zelo čudim. Vsak dan mi je pregledala zvezke, me spraševala snov, redno je hodila na govorilne ure. Bila je obsedena z mojimi zobmi, ki so mi vse križem štrleli iz čeljusti. Končno je našla zobozdravnika, ki mi je nadel aparat za ravnanje zob. O, kako me je bolelo! Vse dlesni sem imela krvave in razbolene, toda mama ni niti slišati hotela, da bi mi ga sneli. Zadnji teden v juniju sva šli na morje. Pet dni sva bivali v sindikalnem domu, se kopali v morju, jedli sladoled in piškote. Ko je bila v kopalkah, je bilo edinkrat, da sem jo videla malo bolj razgaljeno. Če bi se pogosteje smejala, bi bila moja mama zelo lepa ženska! Na avtobusu je zmeraj sedela pri oknu z izgovorom, da je ne bodo tuji ljudje ogovarjali in silili vanjo. Vse najine 'morske' fotografije je skrbno hranila, nekatere je tudi uokvirila in jih postavila police. Svojih fotografij je imela zelo malo. Iz otroštva nobene. Le na eni je bila fotografirana s teto Marjeto in njeno družino.

Bila je presrečna, ko sem bila sprejeta na gimnazijo. 'Moj najlepši dan v življenju,' mi je rekla in me objela. Ko bi vedela, da mi je prav na ta dan babica izročila ključe svojega stanovanja z besedami, da če bom imela kdaj kakšnega fanta, ga lahko pripeljem, ona se bo že pravočasno umaknila. Na maturantskem plesu mi je bilo zelo hudo. Sošolke so plesale s svojimi očeti ali fanti, pome pa je prišla babica. Obup! Verjetno je mislila, da mi bo naredila uslugo. Pa saj mi jo je, po eni strani, a po drugi me je bolelo srce, ker nisem imela nikogar, ki bi mi bil res blizu.«

(Konec prihodnjič)