Kranjski zbornik 2020

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. maj 2021 / 15:21

»Vkrcali smo se na Titanik dne 10. aprila v Cherbourgu. /…/ Za vse je bilo kar najboljše preskrbljeno. V usodni noči sem ob času kolizije spal. Sunek me ni zbudil, je pa nastala zmešnjava na krovu. Zdelo se mi je, da se je moralo nekaj pripetiti, in zato sem se oblekel in odšel gori. Tam so mi povedali na tozadevno vprašanje, da je ladja nekam zadela, in da moramo vsi utoniti. Tega nisem verjel, kakor tudi nikdo drugi ne. Vsi smo bili trdno prepričani, da se orjaškemu parniku ne more nič zgoditi. Ko sem se pa spodaj na lastne oči prepričal, da je led predrl stranice, in da prihaja voda notri, sem odšel v svojo kabino po hčer in svaka. Ko pridemo na gorenji krov I. razreda, mi nek mornar iztrga otroka in ga nese v rešilni čoln. Tudi jaz stopim za njim, a so me hoteli zadržati. Na to pa primem hčer in pravim, da se ne pustim ločiti od nje. Mogoče bi me vendar iztirali iz čolna, da me ni rešil nek mornar, ki je imel večkrat opravka v moji kabini, in kateremu sem časih postregel s pristnim domačim brinjevcem. Rekel je namreč drugim, naj me pustijo, in tako se je zgodilo. Svaka so pa zrinili proč in takrat sem ga zadnjič videl. /.../ V rešilnem čolnu sem bil jaz razen mornarjev edini moški. Hitro so nas odpeljali od potapljajočega parnika. Kmalu zatem, ko se ozrem nazaj, je nastala na parniku strahovita razstrelba. Ladja je stala skoraj navpik s prvim koncem, nato je parkrat počilo in vse je izginilo v vodi. Nikdar ne pozabim strašnega kričanja, ki je nastalo. Rešeni v čolnih so bili nekaj časa vsi prevzeti od groze. Nato pa so nastali prizori, katerih ni mogoče ne dopovedati ne napisati. Neizbrisno mi ostanejo v spominu! Morje je bilo popolnoma mirno in gladko. V najhujšem mrazu smo vozili štiri in pol ure, dokler nismo proti jutru opazili parnika Carpathia. Rešilci so bili mnenja, da smo napol mrtvi. Zavili so nas v odeje, nam dali okrepčajočih pijač in vsega, kar smo hoteli. V New Yorku so nas naložili na avtomobile in odpeljali v razne bolnišnice. Kar nas je bilo katoličanov, smo prišli v St. Vincent bolnico. Tam so nam isto tako dobro stregli, da ti bolj sploh ne bi mogli. Dobil sem takoj obleko, 25 dolarjev v gotovini in vozni listek v Galesburg, in v soboto še eno obleko.« (str. 259–260)

Lanska knjiga Kranjskega zbornika, ki izide vsakih pet let, tudi to pot prinaša pravo obilje tehtnih in zanimivih prispevkov. Gornji odlomek pa je iz osebnega pričevanja Franca Markuna z Milj pri Kranju o tem, kako je s hčerko preživel potop Titanika …