Otroštvo, ki me je zaznamovalo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 28. april 2021 / 22:15

Iskreno mi je žal, a si ne morem pomagati, 1. del

Redkokdaj se zgodi, da bi se želel izpovedati tudi storilec. Tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil veliko bolečine bližnjim. Lojze je, ko me je poklical, prosil, naj ga ne obsojam, le poslušam.

»Bil sem nezakonski otrok. Mojo mamo je fant, ki ga je imela rada, zapustil, ko je prišel od vojakov. Še prej pa je mene spočel. Z mamo sva se najprej preselila v Škofjo Loko. Stari starši je niso mogli gledati, ker je bila zaradi nezakonskega otroka v njihovih očeh ena navadna vaška kurba. Spomnim se, star sem bil tri ali štiri leta, da sva živela v nekem kletnem stanovanju starejše zasebne hiše. V sobi je bilo temačno, skozi majhno okno je prihajalo komaj kaj svetlobe. Moralo je biti leta 1973 ali celo 1974. Kopalnice nisva imela, tople vode prav tako ne. Umivala sva se v koritu, v katerem je lastnica, precej skopuška in zdrgnjena ženska, prala perilo. Za pralni stroj se ji je zdelo škoda denarja. Mami je za vsako 'žehto' še dodatno zaračunala porabo vode. Ko je šla mama v službo, sem se varoval sam. Igral sem se z lesenim vlakom in listal po knjižici Volk in sedem kozličkov. V skodelici mi je pustila na krhlje narezano jabolko, skodelico mleka in kos kruha. Kako sem preživel, da se mi ni kaj zgodilo, še danes ne vem.

Potem pa je mama spoznala nekega Marjana. Bil je velik možak, za dve glavi višji od mame. Že prvič, ko je prišel na obisk, me je vzel v naročje, me stisnil k sebi in me polizal po ušesu. 'Kako cortkan kebrček!' mi je rekel. Kmalu sva se preselila k njemu. Imel je svojo hišo, v kateri je živel z mamo. Vse je bilo novo, pospravljeno, linolej po tleh se je svetil kot ogledalo. Spominjam se, da smo se sezuvali že pred vhodnimi vrati. Čevlje smo potem dali v polivinilasto vrečko in postavili na polico. Dobil sem veliko novih igrač, teta Francka, tako sem klical Marjanovo mamo, pa mi je pogosto spekla buhteljne.

Nisem še hodil v šolo, zdelo se mi je, da se imava z mamo lepo kot v raju. Edino to se mi je zdelo čudno, da je bila mama še zmeraj zelo zamorjene volje, zlepa se ni smejala. Včasih me je pobožala po laseh, ne spomnim pa se, da bi me kdaj stisnila k sebi in me pocrkljala. Namesto nje me je z nežnostmi zasipaval Marjan. Zlasti takrat, ko mame ni bilo doma. Kadar je imel popoldanski 'šiht', me je zjutraj, ko je mama odšla v službo, povabil k sebi v posteljo. ''Kebrček, prid' se mal' pogret'!'' mi je rekel. Sicer sem imel svojo sobo, precej veliko, a na drugi strani hodnika. Po stenah so bile slike križevega pota. Kot otroku so se mi zdele zelo grozljive, zato sem komaj čakal, da me Marjan pokliče. Zlasti pozimi, ko je bila še zarana trda tema. Zelo rad se je igral z mojim lulčkom, mi lizal ušesa, kasneje, ko sem se mu malo ''privadil'', pa še tam spodaj. Nič nisem imel proti. Njegovi dotiki so mi vzbujali ugodje. Že prvič ali drugič pa se je zgodilo nekaj, kar me je, četudi sem bil še otrok, na smrt prestrašilo. Iz kuhinje je prinesel nož, s katerim je po navadi odiral zajce. Poslinil je dva prsta, potem pa preveril, kako ostro je rezilo. Stal sem pred njim in radovedno buljil vanj. Nenadoma me je zagrabil, me prijel za roko in potegnil po njej z rezilom noža. Tako sem se ustrašil, da sem se polulal v hlače. Rana niti ni krvavela. Morda zaradi strahu? 'Če boš komu povedal za naju, ti bom naslednjič prerezal vrat!'

Grozeče se mi je približal, a ko je opazil, da se tresem kot šiba na vodi, me je dvignil v naročje in me vsega prelizal.

Obiskoval sem tretji razred, ko je mama izvedela, da ga ne bo več nazaj, da je nekje med Velenjem in Mislinjo doživel prometno nesrečo. Nisva imela avta, da bi ga šla obiskat. Čez kakšnih 14 dni je v bolnišnici umrl. Sam. Čeprav je naju teta Francka vabila, naj ostaneva pri njej, mama ni hotela. Niti ni vzela denarja, ki ji ga je teta ponujala. Šele veliko kasneje, ko sem bil že odrasel, sem se začel spraševati, kaj pa, če je mama ves čas vedela, kaj je njen Marjan počel z menoj?!

Življenje je teklo dalje. V srednji šoli sem dobil štipendijo, med počitnicami sem ves čas delal, tako da sva kar dobro shajala. Bil sem zadnja generacija, ki je še služila JLA. Ko sem se vrnil domov, še nisem imel dekleta, zato sem se odločil, da še malo študiram ob delu. Imel sem nekaj prijateljev, konec tedna smo ga 'sračkali' po različnih veselicah in se zafrkavali z dekleti. Končno sem tudi jaz našel eno, ki mi je bila všeč. Z Melito sva se poročila, rodili so se trije otroci, dva fanta in hčerka. Medtem mi je umrla tudi mama, tako da sem imel samo njih. Temu primerno smo bili tudi povezani med seboj. Z ženo sva začela celo razmišljati, da bi si nekje na hrvaški obali – njen ded bi nama odstopil kos zemlje – zgradili vikend.

Potem pa se je zgodil en čisto navaden, mimobežen trenutek, ko se je moje življenje sesulo v prah. Z ženo sva obiskala prijatelja. Poznala sva se že dolgo, nikoli pa se nisva družila skupaj z boljšimi polovicami. Zato tudi nisem vedel, da njegova žena dela z otroki, ki so bili spolno zlorabljeni. Ne spominjam se več, je bil dokumentarni film Deliver Us from Evil (Reši nas hudega) o irskem duhovniku Oliverju, ki je v osemdesetih letih v severni Kaliforniji nadlegoval in posilil okoli 25 otrok, predvajan na televiziji ali pa smo si ga ogledali na CD-ju. Vem le, da so se mi v tisti uri, ko smo buljili v ekran, začeli vračati spomini na otroštvo, na Marjana, na njegovo lizanje in igranje z mojim lulčkom. Doživel sem takšen šok, da vam tega ne morem povedati. Film me je dobesedno sesul, uničil. Ne vem več, kako sem sploh pripeljal domov, spominjam se le, da sem zaspal kar na kavču v dnevni. Do tistega večera sva imela z ženo normalno spolnost, po tistem se mi je vse, kar je bilo povezano z njenimi dotiki, zagnusilo. V desetih dneh sem precej shujšal, tudi osivel sem. Na ženino željo sem obiskal zdravnika, ta me je napotil do psihiatra. Žal pa je ta od mene zahteval, da moram težave reševati skupaj z ženo. Tega pa nisem hotel …«

(Konec prihodnjič)