Čipka ima moč, da spregovori z vsakim

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 1. december 2016 / 21:08

Ljubljana, Dunaj in New York so mesta, v katerih živi in ustvarja mlada multimedijska umetnica Eva Petrič. Svojo umetnost na ogled in v razmislek postavlja tako v Sloveniji kot v svetu. Maja letos se je predstavila s prostorsko postavitvijo v sloviti dunajski katedrali svetega Štefana, pri čemer je bil eden najpomembnejših medijev čipka.

Naj najprej potešim radovednost – Kako ste uspeli prepričati cerkvene kroge (dunajskega župnika), da so vam v umetniške namene »posodili« galerijski prostor v osrednji dunajski katedrali sv. Štefana, kjer ste se se pomladi predstavili s projektoma Kolektivno srce in Ljubezen – vera – upanje?

»'Sveti' prostori me že od nekdaj navdušujejo, ne glede na to, na katero vero se navezujejo – čeprav se mi zdi, da se v moji umetnosti najbolj poudarja prav krščanska simbolika. Ta se v mojem delu v veliki meri pojavlja po naključju, še zlasti v fotografskih podobah. Morda se zaradi strasti, fascinacije nad takimi prostori, ki me posebej privlačijo zaradi zgoščenosti človeških emocij v njih, takim prostorom bolj posvečam – in potem moji želji sledi tudi resničnost. V to vložim več pozornosti, saj prostore povezujem tudi s pojmom čiščenja in zdravljenja, kar se mi zdi, da je tudi naloga umetnosti. Če ne umetnost, kaj pa naj bi nagovarjalo naše emocionalno-psihološko efemerno stanje našega jaza in pojma biti tu in zdaj?

Potem ko sem imela pred dvema letoma uspešno instalacijo iz čipk in video ter zvočnih projekcij v grajski kapeli Muzeja za moderno umetnost Koroške v Celovcu, mi je veliko ljudi z Dunaja namignilo, da bi morala kaj podobnega narediti tudi v katedrali sv. Štefana na Dunaju. To je bila tudi moja velika in skrita želja. Pred uspešno instalacijo v celovškem muzeju si česa takega ne bi dovolila niti upati, po uspešnem odprtju pa sem sama pri sebi sklenila, da bom poskusila priti do gospod Tonija Fabra, župnika dunajske katedrale, znane, priljubljene in tudi kontroverzne osebnosti v dunajskih krogih, in mu predstaviti svojo idejo. Vedela sem, da so lani v tej znameniti katedrali že imeli eno umetniško instalacijo in umetniški postni prt. Pripravila sem torej svoj predlog, dunajski zbiratelj umetnosti, ki mi je omenil, da bi po njegovem iskrenem prepričanju moje delo sodilo tudi v to dunajsko stolnico, pa mi je obljubil, da me bo predstavil dunajskemu župniku, ki je njegov dober znanec. Poleg je bil tudi kustos, s katerim sem sodelovala pri nekem drugem projektu, in ponudil se je, da bi kuriral to mojo instalacijo. Imeli smo sestanek, na katerem sem predstavila svoj predlog, ki se je potem razvil v še tri dodatne predloge.

Lahko se pohvalim, da pred menoj še noben umetnik ni tako zelo 'izrabil' prostora sv. Štefana, čeprav je na začetku kazalo, da moj projekt ne bo sprejet. Odločitev namreč ni bila le na strani župnika Tonija Fabra, ampak je za ali proti odločala posebna komisija, privoliti pa je moral tudi dunajski kardinal Christoph Schönborn. Komisija nad idejo o še eni instalaciji ni bila navdušena, saj članom tista iz prejšnjega leta sploh ni bila všeč in so bili precej skeptični in rezervirani do moje ideje. Na potrditev sem morala čakati vse do zadnjega trenutka. Nisem pa si mogla privoščiti, da bi začela delati šele po uradnem sprejetju mojega predloga, saj bi mi zmanjkalo časa za pravočasno dokončanje – še zlasti ker so me prosili, naj pred instalacijo naredim najprej postni prt kot nekaj, kar bo bolj povezano z religijo.

Nad mojim predlogom je bil na začetku najmanj navdušen stolniški gradbeni mojster, ki pa je bil na koncu nadvse zadovoljen in je celo predlagal, da bi moje Kolektivno srce, kot se je postni prt imenoval, v tej sloviti katedrali ponovno instalirali vsako tretje leto. To je bilo zame res velik 'uspeh'. Vesela sem bila, da je moje delo uspelo tako navdušiti nekoga, ki je bil prej v dvomih do predloga, in da je navdušilo tudi množice obiskovalcev in celo kardinala, ki se je tudi pri svečanih mašah večkrat navezoval prav na moje Kolektivno srce, ki je prekrivalo oltar za njegovim hrbtom. Ne nazadnje sem bila zelo vesela, da mi je kot slovenski umetnici petsto let po prvem dunajskem škofu slovenskega rodu Juriju Slatkonji prvi znova uspelo vnesti del slovenske kulture v ta znameniti dunajski prostor. Katedrala je v stoletjih obstoja postala simbol Dunaja, mesta, ki ga sestavlja množica različnih narodnosti – kot nekakšen asemblaž, morda kot moj čipkasti asemblaž Kolektivno srce.«

Ne dvomim, da ste imeli pri tem kakšen pogoj, da »izpustite« posvetnosti, ki ne sodijo v katoliški sakralni objekt. Je to pri umetniških projektih kakorkoli utesnjevalo vaš siceršnji umetniški izraz?

»Nikakor ne, čeprav je bilo zaželeno, da dodam nekaj sakralnosti. Ta izziv sem vzela kot učenje in pridobivanje izkušenj, a morda bi kdo drug to videl, občutil drugače. Že prostor sam mi je usmeril delo in tematiko, ki je imelo specifično sporočilo, vezano na ta določeni prostor. Toda zato, ker nagovarja univerzalne zadeve in emocionalno stran našega človeštva, ki je skupna vsem nam, se mi zdi, da se je moja instalacija lahko navezovala na vsakega človeka. Vedno me je zanimalo poudarjanje univerzalnih tem, ki zadevajo nas vse, in ne toliko tistega, kar nas ločuje. Zato se svojih projektov skoraj vedno lotevam skozi to, kar je skupnega vsem nam, skozi emocije, skozi naš emocionalni svet.

V primeru dunajske katedrale sem morala pripraviti postni prt, kar ni bilo v mojem predlogu in za katerega moram zdaj priznati, da je bil najboljši del celotnega projekta. Zato moram biti kar vesela, da se je cerkev 'vmešala' in zahtevala svoje. Bolj izrazito povezanost s sakralnim so želeli tudi v moji instalaciji emocionalnih oblakov pod stropom katedrale z naslovom Ljubezen – vera – upanje, Eden transplanted, za katero sem potem pripravila tri besede, ki so bile projicirane na moje tri čipkaste oblake. V okviru te instalacije sem se med Dolgo nočjo cerkev, ko je dunajsko stolnico v eni sami noči obiskalo kar štirideset tisoč ljudi, predstavila z videom Eden transplanted. Video podaja pojem Eve in idejo raja skozi sodobne tehnološke inovacije in raziskovanja našega obzorja. Res sem bila presenečena, da so se v katedrali odločili prikazati ta video na glavnem oltarju kar dvakrat med Dolgo nočjo cerkva. Očitno se jim je zdelo pomembno pokazati, da so tudi mladi povezani s cerkvijo …«

V projektih, velikem prtu, asemblažu pod stropom katedrale in projekcijo fotografij na pleksi steklo, ste uporabili različne medije, naj gre za tradicionalnost s čipko ali klasično analogno fotografijo na eni in sodobnost z digitalizacijo in elektroniko s svetlobnimi efekti na drugi strani. Zakaj čipka?

»Čipka me že od nekdaj fascinira, ne le zaradi njenega videza – je hkrati tako zelo krhka in lepa, a tudi trdna in povezana – ampak tudi zaradi povezave s tako imenovanim fenomenom 'mreženja'. Ta fenomen je prisoten v našem življenju in okolju v različnih fazah in dimenzijah, tako v naših telesih kot tudi v vesoljskih ozvezdjih, nadalje v sociološkem in tudi biološkem smislu. Čipka me spominja na mreže in povezave v celicah v našem telesu, na povezave v družbi pa tudi na zvezdne galaksije. Ponazarja mi dejstvo, da smo bolj povezani, kot se tega zavedamo. Predstavljala pa mi je tudi izziv, kako jo narediti zanimivejšo in bolj moško, torej polno energije in moči, da jo naredim nepozabno tudi za svojo in mlajšo generacijo.

Da sem ugotovila povezavo med čipko in telesom, je moralo priti dobesedno do velikega hematoma na mojem kolenu po strgani križni vezi. Ta me je po videzu spominjal na čipko, in ker sem bila takrat v Buenos Airesu, sem kot hematom dojela tudi njihov polpretekli politični režim, njihovo obdobje tako imenovane umazane vojne in tisočih izginulih, ki se mi je kazalo kot velik hematom argentinske družbe. Natančneje: mojo knjigo Škatla brez kože, lebdeča, ki obravnava problem izginulih med vojaško hunto in je bila prevedena v španščino in bi naj bila predstavljena na knjižnem sejmu v Buenos Airesu, sem želela predstaviti drugače, kot je običajno za knjižne predstavitve: uporabiti sem hotela zvočno delo, ki sem ga pripravila za razstavo v MGLC v Ljubljani, ko sem posnela imena izginulih iz takrat dograjenega spominskega obeležja, Parque de Memoria, in jih pela kot uspavanko za otroke. To so mi v Buenos Airesu odsvetovali, kar me je šokiralo. Dojela sem, da so izginuli še vedno hematom Argentine, ki ga je bilo treba izraziti na abstraktnejši način, skozi umetniško delo. Tako je prišlo do prvega čipkastega dela Hema Toma s projekcijo in mojim 'prepovedanim' zvokom. Zaslugo pri tem je imel tudi povsem praktični razlog: morala sem narediti delo, ki ga ne bi bilo težko poslati čez ocean.«

Za svoj dunajski projekt ste zbrali veliko število čipk različnih dimenzij. Na kakšen način?

»Čipke zbiram po celem svetu, kjer koli sem, tudi če obiščem koga doma. V zadnjem času pa mi ljudje tudi že sami ponujajo svoje družinske čipke, da jih vključim v svoje instalacije in na tak način njihove čipke živijo naprej. Začela pa sem jih zbirati prav v Argentini, kjer sem jih posebej opazila na njihovem znanem bolšjem trgu v San Telmu: tako čarobno so plahutale z vetrom, da mi je nekaj reklo, da jih moram imeti. Potem pa je prišlo do povezave med mojim hematomom na kolenu in temi čipkami … to se mi je zdela prava kombinacija, kombinacija poškodbe in lepote čipk, ki je preprečila tveganje, da bi čipke delovale patetično.«

Če ste v materialih povezovali preteklost s sedanjostjo, je to bil to tudi eden od motivov, ki ga lahko prepoznavamo v idejni srži vaše instalacije, mar ne?

»Seveda! Čipke me s svojimi zankami, ki so prepletene in povezane v vzorec, spominjajo na povezave med ljudmi in tudi med generacijami. Čipke so zame primer transgeneracijskih povezav, ne le zaradi dejstva, da nas pogosto spominjajo na staro mamo ali staro teto v prejšnji generaciji, ki je še imela čas, znanje in potrpljenje za njihovo izdelavo, ampak tudi zaradi prenosa emocij. Emocije so vpletene tako v proces nastajanja čipke, saj jih tisti, ki so jih ustvarili ali jih še ustvarjajo, delajo pogosto zato, da jih podarijo. Emocije, ki nas povezujejo, so torej v procesu dajanja teh čipk in tudi v procesu sprejemanja in posedovanja. Čipke nas tako povezujejo s spomini in emocijami, vezanimi nanje, z vzorci pa nam tudi ilustrirajo povezave med nami in so bolj prisotne, kot se zavedamo. Kar se dogaja na enem koncu sveta, odzvanja na drugem – tako kaže tudi moja knjiga z argentinsko-slovensko zgodbo, ki sem jo prej omenila.

Povezanost, ki je večja, kot se je zavedamo, se izraža tudi v mojem načinu pridobivanja materiala, mojih čipk, saj med njimi ne izbiram veliko in jih ne ločujem. Zbiram, obdržim in vključim vse v takem stanju, kot sem jih našla, dobila, kupila, in sicer prav zato, da podpiram idejo iskrenosti, ki jo vidim kot potezo človečnosti. Čipke, nove, stare, vse povežem in sešijem ali pa pritrdim z lepilom skupaj v neko večjo, bolj kompleksno kolektivno zgodbo, kjer pa ima prav vsaka čipka svoj pomen, svoj prostor in usodno vlogo, da vzdržuje mrežo, kot je, hkrati pa je tudi posamezna čipka odvisna od celotne mreže, torej od drugih posameznih čipk, da obstane; podobno kot velja za ljudi in vse v naravi.«

Vaša osrednja misel in hotenje sta povezana z vero v boljši svet. Kljub velikim razlikam v smislu človekovih pravic, svobode in osebne sreče, ki so različno porazdeljeni med ljudmi na tem planetu, iščete pot, bodisi skozi Kolektivno srce bodisi Ljubezen – vero – upanje – gre za tri božje kreposti?

»Vse tri kreposti so pripadnice emocionalnih stanj, za katere menim, da so tisto, kar nas naredi za človeka. To so univerzalni koncepti, za katere sem prepričana, da so v vsakem človeku, dosegljivi vsakemu. Prav zato so mi tako 'atraktivne', ker mi izražajo potencial, da z njimi lahko marsikaj spreobrnemo na bolje. Ti pojmi so v vsakem od nas, vsakomur so čutni in omogočajo univerzalni jezik, ta pa omogoča spoznanja in povezanost preko razumevanja in preseganja navideznih zunanjih razlik.«

Sodelovali ste tudi na skupinski razstavi Vmesni prostor, refleksija v sodobnih umetniških vizualnih praksah, ki je bila preko poletja na ogled v Galeriji na gradu v Škofji Loki. Kako ste sami videli razstavo, ki je ponudila res širok nabor uporabe čipke v umetnosti?

»Razstava mi je bila zelo všeč. Bila je zelo dobro kurirana in postavljena. Vesela pa sem, da sem vztrajala, da tu pokažem uporabo čipke na drugačen način, ne samo kot asemblaže, ki so do tedaj prejeli največ odziva javnosti (po pravici ali ne), in so jih želeli predstaviti tudi v galeriji na Loškem gradu. A zdelo se mi je – in mislim, da sem imela prav – da bi bilo za publiko bolj zanimivo predstaviti čipko tudi kot refleksijo, projekcijo v digitalnem in zvočnem smislu.«

Šlo je za projekcijo video sekvenc …

»Da, moja inštalacija je izpostavila fenomen mreženja, ki poteka na vseh nivojih, od mikro do makro – in se seli tudi v različne dimenzije in plasti (kot sem pokazala v svoji postavitvi). Sega tudi na imaterialno, energijsko plat ter s tem tudi označuje fenomen mreženja v dimenzijah hologramov, ki postajajo za nas čedalje bolj resnični in otipljivi. 

Pot do tega dela je terjala, da sem šla skozi več faz. Najprej sem morala narediti materialni, konkretni čipkasti asemblaž, ki pa ga ne bi bilo, če ne bi prej bili sklekljani ali skvačkani posamezni kosi. Morala sem ustvariti sence, ki sem jih fotografirala, nato prenesla na čipko, to fotografirala in prenesla na pleksi steklo, nato posamezne fotografije, projicirane na čipko, sestavila v video,  ta video projicirala na steno in na pleksije na steni. Ves ta proces zame označuje naše premikanje, prehajanje na različne ravni, prehajanje našega bivanja v nematerialno, v virtualno, saj je tisto najbolj fizično – čipka – prevedeno zdaj v projekcijo, da bi najbolje opredelilo naše stanje bivanja in vpetosti v tej kozmični mreži. Ta deluje kakor lepilo, ki veže snovi, sestavljene iz nas in naših življenj, iz materialnega in nematerialnega.«

Kako vidite pomen čipke v današnjem času. Ali čipka danes lahko v umetnosti doseže nekdanji sijaj, mogoče v novi uporabnosti?

»Gotovo! O tem sem prepričana, saj čipka, predstavljena v novem kontekstu, ničesar ne izgubi, le pridobi, ker se naveže na današnji čas. S tem omogoči boljši prenos ideje in sporočila, kar je bistvo umetniškega dela, obenem pa je usmerjena naprej, v še neznano prihodnost, ko z nagovarjanjem določene tematike skozi določeno in v veliki meri inovativno predstavljeno vizualno formo privlači pozornost. Seveda pa je pomembno omeniti tudi, da se ideje, ko govorimo o dejanski uporabi čipke kot materiala, ki že sam po sebi predstavlja pomenske asociacije in umetniške navdihe, še dopolnjujejo in potencirajo. Delo pridobiva več dimenzionalnih slojev, postaja intenzivnejše in omogoča več dimenzij dojemanja, je bolj kompleksno. Pomembno pa je, da čipka ne izgubi univerzalnega naboja, to je emocionalnega jezika, ki ima moč, da spregovori z vsakim!«

Delujete v treh različnih jezikovnih okoljih: v Sloveniji, Avstriji in ZDA. Kaj vas iz bolj razvitih umetniških trgov vedno znova privablja nazaj domov, bodisi k ustvarjanju bodisi v iskanju idej, ki jih spodbuja naša kulturna dediščina??

»Slovenija mi predstavlja povezave, saj je majhna in zelo raznolika. Prav te okoliščine omogočajo lažje povezave. V bistvu je kot moja Matična celica, to je silhueta moje sence, ki mi jo je Maja Svetlik v čipkarski šoli Idrija prenesla v vzorec idrijske čipke. Po eni strani mi predstavlja povezanost, saj so vse niti povezane v vozle in zanke, po drugi strani pa mi predstavlja s kombinacijo črnih in belih vijug velik potencial. Prav omogočanje povezav povečuje potencial, možnost za nastanek nečesa novega. In da to konkretiziram: ker je Slovenija majhna, je lažje ustvariti določena sodelovanja, ki bi bila kje drugje težje izvedljiva, na primer moje sodelovanje s strokovnjaki na inštitut za anatomijo alo pa z raziskovalci na kemijskem inštitutu. Prav idrijska čipka je predstavljala tudi osrednji del mojega 55 kvadratnih metrov velikega Kolektivnega srca v katedrali sv. Štefana na Dunaju. To Kolektivno srce mi hkrati metaforično predstavlja Slovenijo, saj je Slovenija moj dom – oziroma v metafori: je moje srce.«