V objemu nostalgije

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 21:41

Zadnje dni me grabi nostalgija po »dobrih starih« časih. Ko se tako v mislih sprehajam po preteklih letih, pomislim, kako samoumevno, svobodno in enostavno je bilo življenje. In ob tem me za trenutek preplavi rahla otožnost – hrepenim po svojih malih razvadah, klepetu na sončni terasi Brionov, stopljeni kepici sladoleda na Tartinijevem trgu, spontanih izletih na Krk ob koncu tedna, hrepenim po poletnih glasbenih festivalih, praznovanjih v družbi prijateljev, po odkrivanju evropskih prestolnic. Ja, najbolj pa hrepenim po potovanjih.

Življenje je imelo včasih drugačen ritem – razpeto med številna študentska dela, ki so mi ob prvi priložnosti financirala vandranje po svetu, in nočmi za debelimi knjigami, ki so pred izpiti predolgo samevale na policah. Že dolgo me ni na široko objelo navdušenje ob nakupu vozovnice, načrtovanju majskih pobegov nekam »na toplo« in mrzličnem iskanju ugodnih letov v neznano. Pozabljam na okuse tujih kultur, na previdno zadržanost ob sklepanju novih prijateljstev. Včasih uspešno, a se pogosteje zaman trudim nadomestiti tisti adrenalinski občutek in vznesenost, ko sem spoznavala energično kubansko kulturo, komaj dohajala noro sicilijansko vožnjo ali uživala ob odprtosti balkanskih narodov.

Zdaj sem Kubo zamenjala za večerno prebiranje romanov o Havani, Južno Ameriko spoznavam skozi potopise Alme Karlin, Sicilija obstaja le v naši kuhinji, ko »pacam« profiterole in že v stoto preletavam fotografije v številnih albumih. Veselje iščem v smučarskih podvigih, v hribih, med kuharskimi knjigami in novimi hobiji – od vzgoje droži in kombuče, oblikovanja majhnega balkonskega vrta z začimbami, prebiranja kriminalnih romanov, odkrivanja novih družabnih iger pa do plezalnega in turnosmučarskega raziskovanja lepot zime.

Te sem prejšnji teden ponovno okušala na svežem jezerskem zraku, ko sem med sopihanjem proti Pristovškemu Storžiču lovila razglede na mogočno Kočno. Zatem na novo zapadlem snegu, ko sva z Nejcem vijugala vse od Draškega roba pa do Rudnega polja. Kakšni užitki! Konec tedna sva se s prijateljico Tadejo prav po žensko naklepetali ob sprehodu na Kofce in si brez pardona privoščili še vsaka svojo porcijo odličnih orehovih štrukljev. Ko tako preletavam vse te majhne radosti, se sama pri sebi zasmejim svoji dramatičnosti in se opomnim, da vse le ni tako črno. Z malce angažiranosti premagam trenutke koronske melanholične krize, se prisilim prilagoditi novi realnosti in iščem srečo v majhnih rečeh.