Sachs pametuje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. april 2021 / 15:22

Profesor Jeffrey Sachs s slovite Univerze Columbia (New York) ugotavlja, da so se azijsko-pacifiške države spopadle s pandemijo bistveno učinkoviteje kot Evropska unija, ki se mora nad tem dejstvom zamisliti. Kaj je šlo narobe?

Kaj je šlo narobe?

Profesor Jeffrey Sachs je že dolgo na svetovni sceni. Tudi nas je presenetil že v začetku 90. let, ko je premierju Peterletu svetoval hitro privatizacijo vsega po vrsti, temu pa se je uprl dr. Jože Mencinger, češ da za Slovenijo to ni primerno in da Sachs ne loči med Ljubljano in Ulan Batorjem. Njegova aktualna analiza poteka pandemije in različnih odzivov nanjo pa se zdi bolj prepričljiva. »EU se mora predvsem globoko in iskreno zamisliti, kaj je šlo narobe pri obvladovanju pandemije. Azijsko-pacifiške države so se veliko učinkoviteje spopadle z njo. Kitajska, Tajvan, Hongkong, Koreja, Japonska, Avstralija, Nova Zelandija, Vietnam, Tajska, Kambodža, večina držav te regije je imela veliko manjšo smrtnost kot preostali del sveta. Mi se primerjamo s sosednjimi državami, ki so bile pri spopadanju s pandemijo prav tako neuspešne, namesto da bi se primerjali z drugimi deli sveta. Priznati si moramo, da je šlo nekaj zelo narobe v našem javnem zdravstvu in v odgovoru celotne družbe na pandemijo. Menim, da je za to delno kriv odnos vladajočih in delno odnos družbe kot take.« Sachs dodaja, da so se na pandemijo slabo odzvale tudi ZDA, kriv pa naj bi bil predsednik Donald Trump. »A Evropa ima veliko boljše voditelje in tudi Evropa se je zelo slabo spopadla s pandemijo. Javnost je predstavljala težavo, saj ni želela razumeti in se je pritoževala nad ukrepi vlad. Potem ko bo pandemija končana, se mora EU globoko in iskreno zamisliti, kaj je šlo narobe. Treba je namreč sprejemati učinkovite ukrepe, cepljenje, ki je vitalnega pomena, je v EU popolna polomija, odgovornost do javnosti pa je bistvena.«

Tvitanje je katastrofa

Sachs je nedavno komentiral tudi digitalizacijo in uporabo spletnih omrežij. Dokaz digitalne transformacije so novosti, ki svoj preboj doživljajo v zadnjem času, kot so recimo tehnologija za izkoriščanje obnovljivih virov energije, umetna inteligenca, 5G in celo prihajajoči 6G. Opozoril je, da zgodovina dokazuje, da sicer vsaka nova tehnologija v družbi povzroči tudi konflikt bodisi na nacionalni ali mednarodni ravni, a prav to omogoča nenehno izboljšavo inovacij, z zavedanjem, da vsako tehnologijo spremlja odgovornost posameznika ali skupine posameznikov za etično ravnanje z inovacijo. Kar se tiče vpliva, ki ga imajo omrežja na dogajanja na borzi in v gospodarstvu, je dejal: »Menim, da bi se morali svetovni politiki odpovedati uporabi računov na Twitterju. Menim, da je to popolna katastrofa. To je pokazal tudi primer Trumpa. Potrebujemo sofisticirane razprave in dialog, ki je daljši od 280 znakov. Ne moremo si privoščiti, da tako prazno komuniciranje nadomešča družbeni razmislek. Menim, da so ta omrežja veliko bolj težava kot rešitev česar koli v družbi.« (Vir: Slovenske novice) Občutek imam, da se velja to pot z ameriškim profesorjem strinjati.

Družina (Porodica)

Zadnji dan marca je minilo že dvajset let od 31. marca 2001, ko je srbska policija aretirala Slobodana Miloševića in ga nato na zahtevo ZDA predala Mednarodnemu sodišču v Haagu. Zgodilo se je nekaj, kar je bilo za tedanjo srbsko in mednarodno javnost tako rekoč nezamisljivo. Pogajanja o predaji, ki so potekala v zelo napetem ozračju, je vodil tedanji premier Zoran Đinđić (1952–2003), ki je dve leti pozneje sam postal žrtev atentata. Zadeva je minuli teden znova razburkala srbsko javnost, TV Srbija je namreč posnela petdelno nadaljevanko z naslovom Družina (Porodica). Film prikazuje zadnje tri dni, ki jih je Milošević s svojo družino prebil v svoji vili na Dedinju. Vseh pet delov so predvajali enega za drugim, večer za večerom, cela Srbija je bila pred ekrani. Režiser in scenarist Bojan Vuletić pa je izjavil: »Nismo imeli namena, da bi koga žalili ali glorificirali, ampak da prikažemo dogodek, ki je spremenil tok zgodovine na tem območju. Serija se ne ukvarja s politiko, ampak z usodo neke družine, ki nikoli ni verjela, da bi se lahko zgodilo kaj takšnega.« V glavnih vlogah nastopajo Boris Isaković, ki igra Miloševića, Mirjana Karanović, ki je upodobila Miro, in Tijana Marković, ki igra hčer Marijo, sin Marko pa se v seriji razen v telefonskem klicu ne pojavi, ker je bil v zadnjih treh dneh očetove svobode v Požarevcu. Nadaljevanje je znano. Miloševič je umrl pred 15 leti, 11. marca 2006 v zaporu v Haagu še pred koncem procesa, žena Mirjana Marković je umrla leta 2019 v bolnišnici v Rusiji, kjer sta s sinom Markom dobila azil, slednji naj bi še živel v Rusiji. Hči Marija pa živi v Črni gori. O televizijski seriji pravi, da je zloraba tragedije njene družine.