Najboljši dan v življenju Nike Križnar

»Da sem osvojila veliki kristalni globus, je zame nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo. Sedaj vem, kako se je počutil Peter Prevc, ko ga je držal v rokah,« pravi smučarska skakalka Nika Križnar. Spisala je novo poglavje v zgodovini slovenskih ženskih smučarskih skokov.

Kranj – Smučarska skakalka Nika Križnar (SSK Žiri) je peta slovenska zimska športnica z velikim kristalnim globusom. Pred njo sta ga osvojila smučarska skakalca Primož Peterka (dvakrat) in Peter Prevc ter alpska smučarka Tina Maze in deskar Žan Košir. Boj za to prestižno lovoriko je bil napet vse do zadnjega skoka v sezoni. Desetinke in točke so se v Čajkovskem v Rusiji izšle v korist Slovenke. Na obeh posamičnih tekmah na zadnjem prizorišču je bila tretja, velik delež pa je prispevala še k ekipnemu drugemu mestu v Čajkovskem in skupno Slovenije v pokalu narodov. Veselje je bilo veliko. Nedeljska tekma je bila izpeljana le v eni seriji, po njej pa je imela Križnarjeva le devet točk prednosti pred Japonko Saro Takanaši in enajst pred Avstrijko Marito Kramer. To je zgodovinski uspeh v slovenskih ženskih skokih. Z 21-letno skakalko iz Delnic v Poljanski dolini, ki sedaj živi v Kranju, smo se pogovarjali nekaj ur po koncu tekmovanja.

Kako bi opisali današnjo tekmo in sezono?

To je najboljši dan v mojem življenju. Zelo sem srečna. Skozi celotno sezono je bilo kar težko držati skupno prvo mesto. Vedno sem dala vse od sebe. Na koncu se je izšlo v mojo korist. Danes je bila tekma zelo težka. Veter je bil vse močnejši in vesela sem, da jim je uspelo izpeljati vsaj eno serijo. Po njej sem znova prevzela rumeno majico, ki sem jo izgubila pred dvema dnevoma. Naredila sem dober skok. Zelo sem ponosna. Ni se lahko boriti s skakalko, kot je Sara Takanaši. Veselje na vrhu, ko so sporočili, da se druga serija ne bo nadaljevala, je bilo nepopisno, res je bilo čustveno. Najprej se moram zahvaliti trenerju Zoranu Zupančiču. Letos so bili moji skoki na res visokem nivoju. Zahvala pomočniku trenerja Anžetu Lavtižarju, serviserju Gabru Arhu in še najbolj pomembno – družini in fantu, ki me vedno podpirajo. Komaj čakam, da pridem domov in jih objamem.

Pred vami je veliki kristalni globus uspelo osvojiti le štirim slovenskim športnikom. Koliko vam to pomeni?

Zelo veliko. Sanjala sem, da mi bo enkrat to uspelo. Sanjala sem celotno sezono, vsa pretekla leta. Vesela sem, da se je to zgodilo letos in da sem se pridružila tako elitni druščini dobitnikov velikih kristalnih globusov. Sedaj vem, kako se je počutil Peter Prevc, ko ga je držal v rokah. Ravno tako se počutim jaz. To so intenzivni občutki in res je lepo.

Najboljša skakalka ste bili že poleti, sedaj še pozimi.

Kljub temu da na edini tekmi poletne velike nagrade ni bila zbrana vsa konkurenca, sem bila odločena, da zgrabim priložnost. Že takrat sem upala, da ne držim zadnjič v rokah rumene majice. Treba je nadgrajevati skoke in trenirala sem še bolj, garala in si tudi v zimski sezoni prislužila veliki kristalni globus in rumeno majico. To je zame nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo. Treba je delati zbrano in poslušati trenerja. Misli, želje ne smejo izpuhteti. Ostati je treba trden in jih izpolniti. Vztrajala sem, čeprav mi na Ljubnem ni šlo in sem na domačem prizorišču z desetim mestom dosegla najslabši rezultat v sezoni. Uspelo mi je priti nazaj na vrh in tudi na svetovnem prvenstvu osvojiti bronasto posamično medaljo na veliki skakalnici in srebro z ekipo. Klobuk dol vsem, ki so me podpirali in bodrili.

Glavni trener ženske A-reprezentance je Zoran Zupančič, ki prav tako prihaja iz SSK Žiri. Kako pomembna je vajina naveza?

Vesela sem, da je bil z mano praktično celotno športno pot do tega kristalnega globusa. Bil je moj prvi trener v Žireh in potem tudi vmes, ko sem prišla v Državni panožni center v Kranj. V bistvu ima vpogled na mojo celotno kariero. Ta kristalni globus ni namenjen le meni, je tudi njemu.

Sezone je konec. Kdaj potujete domov?

Najprej moram spakirati. Čaka me kovček. Sicer še ne vem, kako bom vse dala vanj, ker imam kar nekaj novih stvari. Zagotovo bo kristalni globus odšel z mano na letalo, ne bom ga pustila spodaj med prtljago. Potujemo jutri zgodaj zjutraj z letalom do Münchna, potem še s kombijem v Slovenijo. Komaj čakam, da vidim domače in jih objamem. Res jih pogrešam. Deset dni od doma ni kar tako. Tudi hrana tukaj ni bila ravno najboljša.

Bo po sezoni kaj dopusta?

Glede na dogajanje pri nas in po svetu s covidom-19 prav veliko dopusta verjetno ne bo. Šla bom nazaj v šolo. To bo sedaj na prvem mestu. Če bo čas in bodo razmere to dopuščale, bom morda šla kam za prvomajske praznike. Če to ne bo mogoče, bom raje ostala doma in raziskovala Slovenijo.