Najpogostejše pasje trakulje

S pasjimi iztrebki se lahko prenašajo številne bakterije in paraziti. Če zaidejo v krmo, predstavljajo tveganje za zdravje domačih rejnih živali. Poleg nevestnih lastnikov, ki ne počistijo za psi, se pojavljajo tudi takšni, ki vrečko z iztrebkom odvržejo kar na travnik.

Kranj – Lastniki se s svojimi psi radi sprehajajo tudi po kmetijskih površinah, pri pospravljanju njihovih iztrebkov pa še zdaleč niso vsi dosledni. »To je vsesplošni problem. Na Gorenjskem je registriranih že skoraj 19 tisoč psov, kar dnevno pomeni od pet do šest ton iztrebkov,« je ocenil Matej Demšar, vodja kranjskega območnega urada Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in zdravje rastlin. Stik s pasjimi iztrebki ne predstavlja le tveganja za zdravje ljudi, pač pa lahko težave povzroča tudi domačim rejnim živalim. »Živali običajno zavračajo krmo, ki je onesnažena z iztrebki, poleg tega pa so ti vir številnih povzročiteljev bolezni,« je opozoril Demšar.

V primeru morebitnega zaužitja onesnažene krme živali ogrožajo bakterijske bolezni, od salmonele, leptospiroze (bolezen, ki prizadene prebavni trakt, jetra ali ledvice) do kampilobakterioze (črevesna bolezen), s pasjimi iztrebki se prenašata tudi bakteriji E. Coli in jersinija. »Tu so še parazitske bolezni, najbolj znana je pasja trakulja oz. ehinokokoza, ki ima razvojni krog preko gostitelja, ki je lahko katerakoli domača žival, običajno sicer prašič, lahko pa tudi govedo ali človek,« je razložil Demšar. Opozoril je na še eno pogosto zajedavsko bolezen – toksokariozo oz. glistavost – ter na protozoje (praživali), mikroskopsko majhne parazite, kot sta giardija in sarkosporidioza. »Omenjenih težav se zavedajo predvsem rejci goveda, drobnice in prašičev. Na Gorenjskem imamo rejca prašičev, ki ima konstantno problem z ehinokokozo. Prašiče krmi s travo, ker stremi k bolj naravnemu načinu kmetovanja, težave pa se pojavljajo, ker so njegove travne površine kontaminirane s pasjimi iztrebki,« je pojasnil sogovornik.

Pojavljajo se različne zdravstvene težave

Tudi sicer v praksi opažajo, da rejcem največ preglavic povzroča ehinokokoza. Odrasla trakulja živi v prebavilih psa, po zaužitju onesnažene krme pa se v prebavilih gostitelja razvijejo ličinke, ki po telesu povzročajo mehurnjake. Pri človeku mehurnjak oz. ciste s paraziti pogosto nastanejo v možganih, pri prašičih v jetrih, pri drugih domačih živalih pa je lahko tudi katerokoli drugo tkivo. Kot je pojasnil Demšar, bolezni, ki se lahko prenašajo s pasjimi iztrebki, za rejne domače živali načeloma niso življenjsko ogrožajoče, kljub temu pa se lahko akutna infestacija oz. naselitev parazitov odrazi tudi v spremembi zdravstvenega stanja, npr. z neješčnostjo, otopelostjo, hujšanjem živali. Možne so reproduktivne motnje. »Pri toksokariozi, na primer, lahko ličinke migrirajo po telesu, mišičnini in pridejo celo do zrkla, povzročajo bolečine v mišicah in podobno. Je pa pri vsaki bolezni odvisno, koliko povzročitelja dobi žival in koliko se je organizem zmožen boriti proti njemu, kakšna je odpornost. Živali imajo mehanizme, da te bolezni prebolijo,« je razložil.

Bistveno je ozaveščanje lastnikov psov

Po njegovem je pri reševanju problematike (ne)pobiranja iztrebkov za psi bistveno ozaveščanje njihovih lastnikov. »Nekatere občine imajo predvsem v centralnih delih mest nameščene koše in vrečke za pasje iztrebke, medtem ko ruralni deli niso dobro opremljeni. Treba bi bilo evidentirati najbolj kritične točke in še tam poskrbeti za ustrezno opremo.« Večina občin je pobiranje pasjih iztrebkov predvidela tudi v odlokih, za izvajanje katerih je pristojno občinsko redarstvo, ki po mnenju Demšarja temu področju posveča premalo pozornosti. »Dejstvo pa je, da morajo kršitelja ujeti pri dejanju, če ga želijo sankcionirati. Menim sicer, da zgolj s kaznovalno politiko ne bo veliko doseženega. Treba je vzpostaviti družbeno zavest, se pogovarjati o problemu, ljudem predstaviti dobre prakse in lastnikom, ki pri čiščenju za psi niso najbolj vestni, vzbuditi malo sramu. Ljudem je treba dopovedati, da iztrebki pač niso za na krožnik, travniki so pa zeleni krožniki za domače rejne živali. Če bi občine želele to področje bolje dobro urediti, bi seveda potrebovale večja finančna sredstva. To bi bistveno olajšala neka komunalna taksa oz. prispevek lastnikov, ki glede na število psov verjetno ne bi bil pretirano visok. V nekaterih mestih v tujini so za pasja stranišča namenili manj kvalitetne ograjene javne površine, na katerih psi lahko opravijo potrebo, upravljavci pa površine kosijo in s posebnimi stroji zbirajo to košnjo,« je razložil.

Opozoril je na še en pereč problem, povezan s pasjimi iztrebki. Nekateri lastniki jih sicer poberejo, a ker v bližini ni koša, jih skupaj s plastično vrečko odvržejo na travnik. »Govedo lahko tako vrečko tudi poje, ker ima sluznico ustne votline narejeno tako, da zaužite stvari ne more izpljuniti. V klavnicah smo že našli kravo, ki je pojedla dežnik. Seveda tudi plastične vrečke niso za v prebavila, lahko pride do prebavnih motenj in zamašitve siriščnika,« je opozoril.

Je lahko meso oporečno

In kako je z (ne)oporečnostjo proizvodov iz domačih živali, ki so morebiti imele katero od zoonoz? »Klanje doma je omejeno na prašiče za lastno uporabo in drobnico. Vse ostale živali gredo v zakol v klavnico, kjer je vsak trup pregledan, vsaka jetra so pregledana in naletimo tudi na spremenjena zaradi parazitov. Prekuhano živilo načeloma ni nikoli nevarno, trajni oz. suhomesnati izdelki pa lahko predstavljajo tveganje,« je odvrnil sogovornik. Dodal je, da kmetje, ki doma koljejo prašiče ali drobnico, običajno prepoznajo spremenjene notranje organe in jih zavržejo, problem pa nastane, če niso dovolj poučeni in denimo neuporabna jetra vržejo psu, saj se tako bolezen razvija naprej.