Valentinov Luka

Trideseti rojstni dan je Luka Zagorc praznoval 14. februarja, na valentinovo.

Srečali smo ga v restavraciji Old cellar Bled, kjer je zaposlen kot šef kuhinje, ki pa sedaj obratuje prilagojeno omejitvam zaradi epidemije. Naročeno hrano vam pripeljejo domov ali pa jo pridete iskat sami.

Zagorc je letos dopolnil trideset let. V običajnih razmerah bi ob jubilejni številki pripravil zabavo, tako pa je tridesetici nazdravil aktualnim ukrepom primerno.

Nikoli si ni predstavljal, da bi kdaj lahko prišlo do položaja, v kakršnem so se gostinci znašli zaradi novega koronavirusa, pove z grenkim priokusom. »Tudi pomislil nisem na kaj takega. Ko sem bil še mlajši, so mi radi rekli, naj grem za kuharja, ker bom vedno imel delo in nikoli ne bom lačen.« Humorno doda, da sedaj pa je skorajda lačen in brez dela. Poudari, da je to rečeno bolj v šali, ker za zdaj delo je, vendar je v primerjavi s časi pred covidom-19 urnik precej enostavnejši, manj natrpan in tudi način dela je drugačen.

V kuhinji je Zagorc že od 15. leta. Njegovo prvo počitniško delo je bilo v kuhinji Grajske gostilnice v Radovljici, delal je tudi v hotelu v Ribnem, potem v takratnem Golf hotelu na Bledu in restavraciji Chili, kjer je tudi najdlje ostal. Zadnja leta smo ga srečevali v kuhinji Hotela Triglav Bled, nekaj časa je bil tudi v Restaurant Triglav Bohinj, kjer je že opravljal tudi delo šefa kuhinje. Sedaj ga, kot smo že omenili, najdemo v restavraciji Old cellar Bled. Pravi, da je vmes videl tudi nekaj tujine, vendar ga ni ravno prepričala.

V osnovi je tridesetletnik iz Ribnega v kuhanju nagnjen k eksperimentiranju. Loti se vsega: tako moderne kot domače kuhinje, peke pic (tiste izpod njegovih rok so videti elegantno rustikalno) kot tudi morskih jedi in steakov. Vedno pa je bil naklonjen sladicam, najbolj čokoladnim. Najprej je sploh razmišljal, da bi šel za slaščičarja, a je doma padla neka skupna odločitev in je šel za kuharja. Blizu so mu tudi glavne jedi, žar, stremi pa k čim širšemu poznavanju kulinarike, da bi znal čim več. Načeloma nima nekega pravega vzornika. Ko ga povprašamo, od kod črpa navdih in ali se po kom zgleduje, skomigne z rameni. »Ko sem bil še 'mulc', mi je bila všeč kuharija Jamieja Oliverja, potem mi je postal bližji Gordon Ramsay. Od domačih kuharskih mojstrov sem delal na primer pri Urošu Štefelinu, načeloma pa 'furam neko svojo špuro',« se nasmehne.

Zaslišimo njegovo ime. Kličejo ga v kuhinjo. Opraviči se, se na hitro poslovi in odhiti za štedilnik. Prišlo je prvo naročilo tisti dan ...