Stoletnik z Jezerskega

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Razvedrilo / torek, 16. marec 2021 / 15:58

Đorđe Bogdanović je na Jezersko prvič prišel kot izletnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v sedemdesetih je tam zgradil počitniško hišo, zadnji dve desetletji pa v njej stalno živi.

Jutri, 17. marca, bo stoti rojstni dan praznoval Đorđe Bogdanović z Jezerskega. Toda v teh časih ne bo prav praznično, le dan, ki ga obrneš na koledarju, pravi jubilant. Za zadnji okrogli rojstni dan, devetdesetletnico, so z družino obiskali dunajsko opero. Tudi sicer so radi obiskovali kulturne dogodke doma in v tujini. Zdaj se zaradi epidemije ne more srečati z družino, ki je razpršena po več državah. Ima dve hčerki, tri vnuke in pet pravnikov. Njegov brat živi na Dunaju, vnuki v Ljubljani in Beogradu, z njim na Jezerskem je začasno le hčerka Neda.

Đorđejeva družina je večkulturna: mama je Čehinja, oče srbski oficir, ki je služboval na Dunaju, kjer sta se starša tudi spoznala in poročila. Še danes njegova družina govori štiri jezike: češko, nemško, slovensko in srbsko. Da zelo lepo govori slovensko, je poudaril tudi Andrej Karničar v knjigi Jezerska kronika, kjer popisuje jezerska gospodinjstva. Đorđejeva žena je Slovenka, doma z Visokega, kamor je družina večkrat prihajala na obisk. Na enem od izletov so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obiskali tudi Jezersko. Ta lepi kraj se jim je usidral v srce in v sedemdesetih letih so tu zgradili počitniško hišico. Vrsto let so prihajali sem na oddih, zadnjih dvajset let pa gospod Bogdanović tu stalno živi. Pravi, da se ni veliko vključeval v krajevno življenje in tukajšnja društva, saj je v aktivni dobi zaradi službe – delal je namreč v zunanji trgovini – zelo veliko potoval. Pač pa je rad obiskoval okoliške hribe, za kar ga je navdušila domačinka Šuštarjeva Anica. Hčerka Neda pove, da je še desetletje nazaj osvojil Pristovški Grintovec. Rad je tudi smučal, na tekaških smučeh je bil nazadnje pred petimi leti. Tekaške smuči ima spravljene na podstrešju in pravi, da ga še vedno kdaj prime, da bi si se z njimi podal po zasneženi pokrajini okoli Planšarskega jezera. O njegovem športnem duhu priča tudi dejstvo, da je v letih, ko je z družino preživljal božično-novoletne praznike v Portorožu, vsak dan dvakrat po uro plaval v bazenu v Bernardinu.

Sogovornik je v pokoju od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Osemdesetleten se je sam naučil igrati na klavir. Pravi sicer, da ni posebno dober, toda s tem se ne bi strinjalo občinstvo, ki mu je zaigral na prireditvi ob 115-letnici Češke koče, ki jo je obiskala tudi češka veleposlanica Vera Zemanova, s katero se je pomenkoval v svojem maternem jeziku. Na Jezerskem, kjer se je ustalil zadnji desetletji, se rad sprehaja po okolici, dokler je bilo to mogoče, se je družil z domačini, rad bere, televizijo pa gleda še brez očal. Tudi sicer je kar dobrega zdravja. Na stereotipno vprašanje, kakšen je njegov recept za tako dolgo življenje, ki so mu ga zastavili tudi zdravniki, ki jih je obiskal v zadnjem desetletju, pa nima odgovora.