Pedofili

Po zagovoru uradnikovega odvetnika je besedo ponovno dobil državni pravdnik, ki je označil razlago zakona s strani obrambe za napačno, in da je seveda možno, da bi do posledic na spolnih organih deklic prišlo tudi z uporabo predmetov. Vendar se mu je zdelo zelo težko verjetno, da bi do tega prišlo istočano pri obeh tako zelo mladih deklicah, poleg tega pa sta se njuni izjavi glede zlorabe ujemali. Nato je pobijal še zagovornikovo izvajanje glede uporabe členov, ki so govorili o pričah, in prešel na vprašanje kazni.

Glede kazni je pravdnik začel, da se posilstvo kaznuje z od pet do deset let težke ječe. Otežujoče za obdolženca je bilo, da je bilo dejanje izvršeno na dveh deklicah, torej je šlo za ponavljanje. Pri tem »izvajanju dejanja« sta bili tudi ena drugi za zgled pohujšanja, nadalje so bili obremenjujoči njuna mladost, njegova izobrazba in meščanski položaj v družbi ter lažnivi odgovori. Olajševalno zanj pa je bilo, da sodno še ni bil kaznovan, da naj bi bili deklici moralno pokvarjeni in da dejanje ni pustilo na deklicah nobenih (fizičnih) posledic. Zato je državni pravdnik predlagal kazen šestih let težke ječe, plačilo stroškov in možnost zahtevanja odškodnine v zasebni tožbi.

Obdolženi se je na to izrekel za nedolžnega. Zagovornik je dodal samo, da napačnih odgovorov ne morejo navajati kot oteževalnih okoliščin, ker so jih že uporabili kot dokazno sredstvo. Drugače pa je prosil samo še za milo sodbo.

Sodišče je odločilo in Karla Siliča obsodilo na dve leti težke ječe, glede odškodnine pa sta bili deklici oziroma njuni materi napoteni na civilno tožbo. V obrazložitve sodbe je sodišče zapisalo, da Siliču niso verjeli, da je vzel deklici k sebi iz nenadnega vzgiba sočutja, saj da za to ni bilo potrebe ali vzroka. Ne zaradi telesnega ne zaradi moralnega stanja deklic kot tudi ne iz kakršnekoli trenutne situacije.

Sodišče se je spraševalo, ali je bila mogoče nevarnost za deklici njune starosti in njune obrti v tem, da sta se s svojim cvetjem ob desetih zvečer nahajali na ulici. Je bila ta nevarnost tako velika, stanje deklic tako pomilovanja vredno, da se Silič ni mogel spomniti nobenega drugega izhoda, kot da ju je peljal v svoje stanovanje? Dovolj bi bilo štirideset korakov, da bi ju predal policijski straži, ki bi ustrezno poskrbela zanju ... Ali pa mogoče obtoženi sredi noči ni znal poskrbeti za otroka na ta način? Nikakor ne! On sam je povedal, da je ob neki drugi priložnosti naletel na zapuščenega otroka na cesti ponoči, ki ga je predal policiji. In zakaj ni ravnal tako tudi v tem primeru? In če je bilo res tako mraz, da sta se mu zasmilili, zakaj je šel še za eno uro v kavarno (in ju pustil čakati na mrazu)? Nadalje: če sta tako grdo govorili, da mu je bilo že žal, da ju je vzel k sebi, kako to, da na zaslišanju nista znali poimenovati obojestranskih spolnih organov z navadnimi izrazi (ki jih uporabljamo za to), ampak sta uporabili »generično« besedo »rit«? Iz vseh teh neverjetnosti in nasprotovanj v njegovih izjavah je sodni dvor menil, da je obtoženi lagal.