Krvava legenda

Krvavica (909 m n. m.) – Približno en kilometer dolg in pol kilometra širok čok v Spodnji Savinjski dolini, sestavljen iz triasnega apnenca. Hrib, o katerem krožijo krvave legende.

Ena od legend o imenu hriba, ki ga bomo danes obiskali, je posvečena Veroniki Deseniški. Namreč, nad cerkvijo sv. Jurija v občini Tabor je Ojstrica oz. Stari grad, kjer je bil nekoč grad v lasti Celjskih grofov. V grajskem stolpu je bila zaprta Veronika Deseniška. Nad Ojstrico pa je Krvavica, ki jo na vrhu obdajajo od 50 do 150 metrov visoke skale. S teh skal naj bi Veroniko pahnili v smrt. Še dandanes naj bi ob mesečnih nočeh hodila na te skale sedet. Po njeni tragični usodi se hrib imenuje Krvavica.

Z avtoceste Ljubljana–Maribor zapeljemo na izvoz Vransko, nato pa vožnjo nadaljujemo po stari cesti proti Celju. Vozimo nekaj kilometrov, ko nas oznake za Ojstriško vas in Tabor usmerijo desno. V kraju Tabor nadaljujemo proti vasi Loke, kjer pridemo do križišča; levo gre cesta proti Zajčevi koči, mi pa nadaljujemo naravnost. Na koncu vasi je ponovno križišče, kjer nadaljujemo rahlo levo v smeri Presedle, kjer tudi že opazimo oznake za Krvavico. Cesti sledimo do manjšega parkirišča na desni strani, kjer je tudi smerokaz za Krvavico.

Steza nas vodi strmo navzgor, prečno desno, nato sledita dva daljša okljuka in že smo pri opozorilni tabli, ki obvešča, da smo na ozemlju, kjer gnezdijo redke ptice. Pot zavije ostro levo in se začne ponovno strmo vzpenjati. Še vedno hodimo skozi gozd, ko dosežemo stranski greben, kjer je na levi strani ogromna skala. Pot zavije desno, rahlo po ravnem, sledi zmerni vzpon, ki pa zelo hitro postane zelo strm. Sledimo stezi, ki je v mokrem izrazito nevarna za zdrs; pot je namreč po dežju povsem blatna. Strmina ne popusti, pridemo do drevesnih korenin, čez katere splezamo do ozke kamnite gozdne police, ki nas vodi levo, nato pa se ponovno strmo povzpnemo do skal, kjer je naravno okno. Ta del je izrazito strm in v mokrem nevaren za zdrs. Skozi naravno okno je speljana jeklenica, ki s pomočjo nekaj skob olajša vzpon. Za oknom nas čaka še nekaj strmine čez strmo travnato pobočje. Tudi tukaj previdnost ni odveč. Ko strmina popusti, se v zmernem vzponu, kot bi hodili po gozdnem pomolu, sprehodimo do vrha Krvavice. Z vrha Krvavice je lep razgled na vrh zahodno od nje, na Čemšeniško planino. Močno zraslo drevje trenutno ne daje lepega razgleda proti Posavskemu hribovju in Kamniško-Savinjskim Alpam.

Z vrha Krvavice nadaljujemo na drugo stran. Strm sestop nas pripelje do križišča, kjer gremo naravnost, v smeri Čemšeniške planine. Po kolovozni cesti, po kateri poteka tudi Slovenska turnokolesarska pot, se vzpenjamo proti kmetiji Gunet, pod t. i. Gunetovo glavo. Pri kmetiji zavijemo levo proti Sveti planini oz. Partizanskemu Vrhu. Čaka nas še krajši vzpon, nato pot nekaj časa preči in se začne spuščati proti sedlu Vrhe. Na sedlu zavijemo levo in sestopamo po cesti, ko nas smerokaz usmeri levo proti Krvavici oz. Zajčevi koči. Še nižje sledimo smerokazom za Tabor, kar nas pripelje do ceste proti Zajčevi koči. Zavijemo levo in se skozi vas Loke vrnemo nazaj na izhodišče.

Nadmorska višina: 909 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 / 5