V Deželi kruha

Miro Rismondo je širši javnosti znan predvsem po ledenih in lesenih skulpturah. V času epidemije covida-19 je Ledeni in Leseni deželi dodal še eno: Deželo kruha. Začel je peči kruh z drožmi.

Valburga – Ledene umetnine. Ob tej besedni zvezi mi gredo misli najprej k Miru Rismondu. Njegova Ledena dežela v Ljubljani je vsako leto pozimi privabljala številne obiskovalce. V zadnjem letu so se razmere zaradi covida-19 spremenile, Miro pa ni čakal in upal na boljše čase. Svojo dejavnost je razširil in v domači Valburgi že v času prvega vala epidemije lani spomladi začel peči kruh z drožmi – predvsem za domače in prijatelje. Povpraševanje se je povečevalo in junija je odprl vrata svoje Dežele kruha.

Po poklicu je kuhar, tako da se ni podal v neznano. »Že ko sem delal v hotelski kuhinji, smo pekli kruh, a ne z drožmi in ne tako dobrega, kot ga sedaj, ko sem se zares poglobil. Kruh sem sicer pekel samo doma za družino in za prijatelje. Zelo spoštujem to tradicijo. Ko z nekom deliš svoj kruh, deliš sebe. Za skoraj vse hlebce, ki jih spečem, vem, komu so namenjeni. Poznam vse svoje stranke in dejansko z njimi delim kruh. Kruh je zame nekaj zelo osebnega,« pravi Miro Rismondo. Z drožmi je kruh začel peči pred približno štirimi leti. »Droži sem poznal iz profesionalnega kuharskega življenja, ampak se z njimi nisem nikoli ukvarjal, ker ni bilo časa. Pred štirimi leti, ko smo pospravili Ledeno deželo, ni pa bil še čas za les, mi je prišla v roke knjiga Nataše Đurić z naslovom Kruh z drožmi. Odločil sem se, da bom poskusil. Trmast kot sem, sem si rekel, da dokler ne bom spekel svojega kruha, ga ne bom kupil. Okrog dva tedna sem bil brez. Po eni strani je povsem preprosto, ko enkrat razumeš delovanje mikrokulture te mlečne bakterije kvasovke, na začetku pa kar čakaš na čudež. Nadaljeval sem in sedaj sva za pekarno zadolžena skupaj s partnerko Tino Zajc,« pravi.

Sprva ni načrtoval, da bi peka kruha lahko postala njegova poslovna pot: »Vsem, ki so me k temu nagovarjali, sem rekel, da v tem uživam in da bo tako ostalo, da se ne bom s tem poslovno obremenjeval. Nekaj kasneje, ko sem sestavljal stroje za izdelovanje ledu in delal načrte za Ledeno deželo v letošnji zimi, sem po radiu slišal novico, da je odpovedan Oktoberfest. To je bil zame alarm, da bo verjetno odpadla tudi Ledena dežela. Kaj sedaj narediti, kako preživeti, da ne tarnaš in nisi odvisen od državne pomoči? Razmišljal sem, da delavnico imam, samo še peč in mešalnik za testo kupim in lahko odprem pekarno. Vse skupaj se je odvilo v enem mesecu. Čez poletje sem se učil peke na večji osnovi in vzpostavljal trg. Osnova je bila vas. Želel sem narediti vaško pekarno, kot smo jo v Smledniku pred veliko leti že imeli, in kruh peči s sestavinami iz domačega okolja. Projekt se je izkazal za več kot samo dober kruh. Z njim se povezuje tudi lokalna skupnost,« poudarja. Deželo kruha je odprl konec junija lani. Začel je s tremi vrstami kruha, na seznamu jih je sedaj že več kot petnajst in ta se še dopolnjuje. V ponudbi so tudi rogljički in še kakšna druga specialiteta za sladokusce, kot je na primer cimetovo-jabolčna sladica. Kruh iz Dežele kruha na mizah ni več le v lokalnem okolju, ampak tudi že nekaj širše. Dobite ga lahko v njegovi pekarni ter na tržnicah v Medvodah in Ljubljani.

In ko bo konec pandemije, ko bodo boljše razmere tudi za Ledeno deželo, bo pekarna ostala? »Zrasla je na vasi za vaščane in bo tu tudi ostala,« je odločen Miro Rismondo.