![](/images/20210208/210209840-AR_1.jpg?Size=main_picture&ImageVersion=online_l1)
Vojna nima ženskega obraza
»Blizu Stalingrada ... vlečem dva ranjenca. Najprej malo vlečem enega, ga pustim, vlečem drugega. In tako ju vlečem po vrsti, ker sta težko ranjena, ju ne morem pustiti sama. Oba imata, kako naj to opišem, oba imata rane visoko na nogah, krvavita. Vsaka minuta je dragocena, prav vsaka. In ko sem bila že nekoliko dlje od bitke, ko je bilo že manj zadimljeno, nenadoma ugotovim, da vlečem enega našega tankista in enega Nemca ... Bila sem zgrožena: naši tam umirajo, jaz pa rešujem Nemca. Pograbila me je panika ... Tam, v dimu, nisem opazila ... Videla sem le človeka, ki umira, človeka, ki kriči ... A-a-a ... Oba sta ožgana, črna. Enaka. Zdaj pa sem opazila: tuj medaljon, tuja ura, vse je tuje. Ta prekleta uniforma. In kaj naj zdaj? Vlečem našega ranjenca in razmišljam: 'Naj se vrnem po Nemca ali ne?' Vedela sem, da bo, če ga pustim, kmalu umrl. Zaradi izgube krvi ... In splazila sem se po njega. Še naprej sem vlekla oba ... To je namreč Stalingrad ... Najstrašnejše bitke. Najhujše. Draga moja ... Nemogoče je imeti eno srce za sovraštvo, drugega pa za ljubezen. Človek ima samo eno srce in jaz sem vedno razmišljala o tem, kako naj rešim svojega. Po vojni sem se dolgo bala neba, bala sem se celo dvigniti pogled proti nebu. Bala sem se videti zorano zemljo. Po njej pa so že mirno hodile vrane. Ptice so vojno hitro pozabile ...« (str. 411–412)
Ko človek, ki ni osebno skusil druge svetovne vojne, bere to knjigo, se mu ne zdi realna, deluje nadrealistično. Slovenski upor proti okupatorju in slovenska državljanska vojna veljata za hudo, a sta miniaturka v primerjavi s tem, kar se je v tistih letih dogajalo v spopadu med Nemci in Sovjeti. To je bila res totalna vojna, spopad na življenje in smrt. V njem je na sovjetski strani sodelovalo tudi okrog milijon žensk, kar je prav tako svetovnozgodovinski fenomen. Bile so zdravstvene delavke, ostrostrelke, mitraljezke, poveljnice protiletalskih enot, vojaške inženirke ... »Prisotne so bile na vseh vojaških področjih, tudi na najbolj 'moških'. Pojavila se je celo jezikovna težava: ženske oblike besed 'tankist', 'pešak', 'artilerist' do takrat niso obstajale, ker ženske tega prej niso počele. Ženske besede so se rodile prav tam, med vojno …« Iz pričevanj, ki jih je zbrala in v to pretresljivo romaneskno kroniko oblikovala beloruska novinarka, pisateljica in nobelovka Svetlana Aleksijevič, je razvidno, da so mnoge od teh žensk v tistih letih začasno izgubile menstruacijo … Saj, bojevniki je tako in tako nimajo, krvavijo iz ran.