Je komu sploh še mar za otroke?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. maj 2010 / 06:00

Zgodba nekega otroštva, ki se ne bi smela zgoditi (5)

»Mari se lahko zahvalim, da so me sploh obdržali na zdravljenju. Šla je do občinskih uradnikov in od njih zahtevala, naj zame plačajo vsaj socialno zavarovanje, da me ne bodo kot psa vrgli na cesto. Bili so zelo razumevajoči, nemudoma so to storili in še danes sem ji hvaležna, da je zame našla lepo besedo, ko sem jo potrebovala …«

Almi je - sem in tja – iskreno žal, da si je zavozila življenje. Do zadnjega dne bo pogrešala stabilnost, prizemljenost in občutek, da lahko z vztrajnostjo pride do cilja. Ničesar od naštetega nima. Zlasti jo moti, ker se sebe kot tudi soljudi zelo hitro naveliča.

Svojo pripovedovanje je takole zaokrožila: »Najbolj mučna so mi občasna srečanja z materjo. Med nama ni nobenega čustva, nobene pripadnosti, ničesar. Poišče me le, če kaj potrebuje. Če ji ne morem tistega dati, mi ukrade, kar ji pač pride pod roko. Nekoč sem hodila z nekim fantom, doma je bil s podeželja. Ko je izvedela, kdo je, je začela obiskovati njegove starše in si izmišljati zgodbe, da je lahko od njih dobila denar ali pa kaj za pod zob. S fantom sem nemudoma prekinila, ker sem mislila, da se bom vdrla v tla, ko so me njegovi starši začeli spraševati o materi. Nekoč je prišla k meni z nekim tipom, takrat res nisem imela nobenega denarja. Njemu je ukazala, naj me prime, in medtem ko mi je on zvezal roki, sta mi skupaj prebrskala stanovanje. Ker ni našla ničesar, me je ob slovesu brcnila v koleno, da me je še več dni zatem bolelo. Spet drugič so jo ujeli pri kraji nekje na Štajerskem, policiji se je zlagala, da sem bila jaz njena partnerica. Še sreča, da sem imela v tistem času redno delo in je lastnik bifeja pričal zame. Najbolj se mi je zdelo smešno, ko so ji enkrat rekli na socialni, da 'mora zame malo bolje skrbeti', ona pa jim je odgovorila, da 'bi to že počela, a da jaz nočem.' Včasih so se eni in drugi dobesedno norčevali iz mene. Moja slabost so bili moški, saj sem jih menjavala kot po tekočem traku. Zgodilo se je, da sem imela po dva ali tri hkrati. Do vseh sem kaj čutila in se mi je zdelo škoda, da bi koga dala na hladno zaradi drugih dveh. Najraje sem imela poročene, ker me niso silili h kakšnim obveznostim. Takih, ki so si ob ženi zaželeli zabave, je bilo že včasih dovolj, danes jih je še več. Kar sem na nekaterih internetnih portalih, mi pa seksa res nikoli ne manjka. Pridejo dnevi, ko se žrem zaradi svoje jalovosti, spet drugič pa sem srečna, da ne morem imeti otrok. Bila bi še slabša mati, kot je bila moja lastna. Rada pa grem v kakšno cerkev, kadar tam ni nikogar. Usedem se v klop in razmišljam, potem pa prosim, naj mi svetniki pomagajo, da bi bila drugačna. V takih trenutkih nočem več živeti, rada bi se napila, da bi kar umrla. Enkrat sem imela fanta, ki dolgo časa ni vedel za mojo preteklost. Ko so mu povedali, mi je začel marsikaj očitati. V takih trenutkih sva se tudi stepla. Zelo hitro se nad kom navdušim, zlasti še, če se do mene lepo obnaša. Ko mi obrne hrbet, bi tako osebo najraje ubila. Za šankom slišim veliko zgodb, na živce mi gredo tisti, ki jamrajo, pa zato nimajo nobenega razloga. Moški kritizirajo svoje žene, vsak od njih pa bi takoj seksal z menoj, če bi mu le namignila. Enkrat sem naredila en tak preizkus. K nam je prihajal tip, ki me je nenehno poniževal, tudi o drugih, ki so viseli za šankom, ni imel lepe besede. Nekaj časa je bil tudi občinski svetnik in slišala sem, da jim je na sejah take klatil, da je šel vsem na živce. Kako mu je začela slina teči, ko sem mu pokazala, da se zanimam zanj. Že naslednji večer je spustil hlače, bil je eden redkih moških, ob katerem se mi je obračal želodec. Bili so dnevi, ko sem živela od paketov Karitas, doživela pa tudi, da so mi bankovci silili iz žepov. V povprečju pa sem zmeraj suha kot poper. Razmišljam, da bi nekoč dobila kakšnega starejšega moškega z otroki in vnuki, da bi ob njih izživela svoje sanje. Mogoče pa se sploh ne bom postarala in me bo prej doletela kakšna grda usoda kot mojo prijateljico? Z avtom se je zaletela v zid in sedaj je hroma. Nikogar pa nima, da bi jo negoval. Če bi bilo po moje, bi moral vsak starš dobiti potrdilo, da je sposoben vzgajati otroke. Tako pa imajo potomce tudi tisti, ki do njih ne čutijo nobene odgovornosti. Žalosti me, ker moj način življenja najbolj obsojajo taki, ki živijo v urejenih družinah in imajo ljubezni, kolikor hočeš. Samo za en dan bi morali zamenjati z menoj! Potem bi mi povedali, kako so se počutili, ko ni bilo nikogar, da bi jim rekel kakšno lepo besedo … To, da nikomur ne pripadam, je strašno. Stene v mojem stanovanju so prazne, ker nimam fotografij staršev, prijateljev, sorodnikov. Ko se zjutraj prebudim, me nihče ne vpraša, ali mi lahko skuha kavo. Moški pa tako ali tako nikoli ne ostanejo vso noč. Sem sama kriva, če sem se rodila ženski, ki ni imela materinskega čuta? Nisem. So krive inštitucije, ker so me držale v reji, namesto da bi me še pravočasno oddali kakšnemu paru, željnemu otroškega vrišča, da bi me posvojil? Če me bodo nekoč našli na kakšnem smetišču, bodo pač rekli: poglej jo, klošarko, kako daleč je zabredla!« (Konec.)