V kraljestvu knjige

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. maj 2010 / 06:00

Se Gorenjci sploh zavedamo, kako blizu se nam dogaja nekaj svetovnega? Ljubljana je od 23. aprila 2010 do 23. aprila 2011 svetovna prestolnica knjige (LSPK). O tem smo sicer že veliko izvedeli iz medijev, hkrati gre za izjemno priložnost, da vsak od nas za malo denarja obogati svojo knjižno in splošno kulturo. Vsebinsko bogato (uredila Manja Ravbar) in lepo oblikovano (Petra Černe Oven) programsko knjigo LSPK z naslovom V kraljestvu knjige lahko dobite zastonj, izšla je v 3000 izvodih. Z njeno pomočjo lahko izberete in se osebno udeležite enega ali več od res številnih več kot 300 dogodkov vseh vrst! LSPK je botrovala projektu Knjige za vsakogar, zbirke 21 knjig, vsake po 8000 izvodov, ki so tudi v gorenjskih knjigarnah in knjižnicah naprodaj po tri evre; če kupite vse, je to še zmeraj le 63 evrov!

Programska knjiga LSPK je zbornik, v njem so prispevki cele vrste avtorjev, razvrščeni v pet razdelkov. Uvodne besede so napisali predsednik republike, župan MOL, ministrica za kulturo, akademik Boris Pahor, dr. Manca Košir in dr. Uroš Grilc, načelnik mestne kulturkomande. Sledi obsežni Program LSPK in za njim skromni razdelek Slovenija v LSPK; ta navaja programe slovenskih mest, ki so jih ta pripravila v povezavi s prestolnico (med njimi ni nobenega gorenjskega, s pogojno izjemo vzhodnogorenjskega in priljubljanskega Trzina, kar je gotovo zasluga župana, ki je pisatelj). Razdelek Svet v Ljubljani predstavlja programe tujih veleposlaništev s sedežem v Ljubljani. Najbolj berljiv je zadnji del: Hommage knjigi in umetnosti, kjer o teh rečeh pišejo dr. Andrej Blatnik, Matjaž Berger, Milan Jesih, dr. Miklavž Komelj, Svetlana Makarovič in akademik dr. Slavoj Žižek.

Miklavž Komelj nas na robu medijskega blišča okrog LSPK opozori, da so knjige tudi nekaj plamenečega, plemenitega in hkrati gorečega, da so se – in se še! – knjige v Ljubljani tudi zažigale in drugače uničevale. »Prve knjige, ki so bile natisnjene v slovenščini, so bile 'preklete knjige'; to so bile knjige slovenskih protestantov iz 16. stoletja; ob rekatolizaciji so jih sredi Ljubljane javno sežigali. In v Ljubljani se je navada sežiganja knjig obdržala presenetljivo dolgo, čeprav na drugačen način; fanatiki so kupovali 'problematične' knjige zato, da bi jih sežigali. Kot piše v svojih spominih Ernestina Jelovšek, hči Franceta Prešerna, naj bi Kranjsko čbelico, pesniški zbornik, v katerem je objavljal tudi Prešeren, kljub majhnemu številu bralcev izdajali v nekoliko večji nakladi zato, ker so vnaprej računali, da bo določen del naklade pokupila duhovščina in ga požgala. Taka usoda – požig skoraj celotne naklade v škofijskih pečeh – je doletela še pesniško zbirko Ivana Cankarja Erotika l. 1899. Če so taki požigi knjigam zagotovili vsaj prodajni uspeh in jim dodali obstret subverzivnosti, pa se danes uničevalni proces dogaja na bolj neopazne načine. Zadnjih dvajset let je v Sloveniji eden najbolj žalostnih pojavov v zvezi s knjigami 'demokratični' način, kako se knjige odstranjuje iz javnih knjižnic – pri čemer 'demokratični' kriteriji opravljajo ideološko čiščenje prav tako temeljito kot kakšna inkvizicija: knjige, ki si jih določen čas nihče ne izposodi, so avtomatično odpisane (iz lastnih izkušenj pa vem, da so bile odpisane številne 'nezanimive' knjige, ki sem si jih izposodil le malo pred tem); to ima za posledico, da iz javnih knjižnic najboljše knjige množično izginjajo in nadomešča jih komercialni šund. Izbor Ljubljane za svetovno prestolnico knjige v času, ko neoliberalni kapitalizem pustoši civilizacijske pridobitve in kulturni spomin, nikakor ne more biti razlog za slavljenje obstoječega stanja – moral bi biti predvsem izhodišče za temeljito, kritično in ustvarjalno preizprašanje odnosa do knjige v tem prostoru.«

Gornji odlomek iz Komeljevega članka (Žareče knjige, str. 104-106) sem izbral namenoma, zaradi njegove kritičnosti, ki je v izrazitem nasprotju z večino drugih avtorskih besedil v knjigi; ta so slavilna in zanesena ali vsaj naklonjena. Saj je prav, da so, program mora biti tak. Prav pa je tudi, da v letu, ko bomo hodili k mašam v LSPK, ne pozabimo, da se za to svetovljansko kuliso morda skrivaj godi tudi marsikaj provincialnega, šentflorjanskega. Ko sem jeseni 1967 kot zelen gimnazijec prišel v Ljubljano, je bilo eno mojih prvih srečanj s knjigo v Trubarjevem antikvariatu. V cestnem tlaku pred njim takrat še ni bilo spominske plošče, ki kaže, da so na tistem mestu pred Magistratom sežigali »preklete« knjige. Zdaj je v bližnji mestni hiši knjigam naklonjena oblast, a kdo nam jamči, da ne bo kdaj spet drugače? Knjige?