Od otroštva v vojni pa do letalstva

Besedilo: Nika Toporiš
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. avgust 2024 / 09:56

V okviru Spominskega dne Občine Jesenice so kot častnega gosta gostili Albina Pibernika, edinega še živečega udeleženca znamenitega igmanskega marša med drugo svetovno vojno. Z zbranimi je delil svojo zgodbo, zgodbo o 19-urnem pohodu, v katerem je tudi izgubil mamo.

Rodil se je na Jesenicah kot sin Julke in Albina Pibernika, ki sta se že leta 1941 pridružila partizanski Cankarjevi četi in 1. Proletarski brigadi v Srbiji. Celotna družina se je udeležila legendarnega Igmanskega marša v januarju 1942, ko so partizani v izjemno težkih zimskih razmerah prebili sovražni obroč in se jim je uspelo prebiti do osvobojenega ozemlja.

Albin Pibernik se spominja, kako so med maršem tudi prečkali potok, pri čemer je opisal: »Prišli smo do kanala, spodaj je bila voda, na vrhu pa nekaj ledu, ki pa ni bil tako močan, da bi zdržal ljudi. Kdor je lahko skočil čez, je skočil. Če ni namočil nog, je bil dober, kdor se je namočil, pa je hudo nastradal. Mene kot fantiča so prijeli za noge in roke ter me kar vrgli čez. Mami potoka ni uspelo preskočiti, zabredla je v mrzlo vodo in kasneje dobila hude ozebline.«

Pogosti prividi

Dolga pot čez zasnežene in ledene planote Igmana je zahtevala izjemno fizično in psihično moč. Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer, hude zime, pomanjkanja hrane in izčrpanosti so številni udeleženci marša začeli doživljati halucinacije. Kot je povedal Pibernik, je bil eden izmed pogostih prividov ogenj, ki so ga borci videli v daljavi. Mnogi so poročali, da so se »greli pri ognju«, ki pa v resnici ni obstajal.

Marš je trajal 19 ur in med njim je mladi Albin izgubil svojo mamo, kar ga je globoko prizadelo. Pripovedoval je tudi o njenem pogrebu: »Jokal sem. Logično, da sem jokal. Majhen otrok, izgubil sem mamo. Pogreba se je udeležil tudi Tito, in ko me je videl, da jočem, je dejal, naj ne jočem, saj proletarci nikoli ne jokajo. In sem rekel, dobro, pa sem nehal. Ko je Tito odhajal s pogreba, me je prijel za rame in rekel, da bom spal pri njem. Z njim sem v Foči spal tri mesece, prav z njim v sobi 14 dni, nato pa smo se preselili iz hotela v vilo, dokler nismo šli v Črno goro.«

Med drugim je pripovedoval tudi o tem, kako je zvijal cigarete za očeta. »V Foči je bilo veliko tobaka in kasneje je tudi oče začel kaditi. Ker je imel poškodovane roke, si ni mogel zvijati cigaret, pa sem mu jih zvijal jaz. Vsak dan se mu mogel zviti vsaj 20 cigaret, če mu jih je zmanjkalo, še več. Me vidi Tito in vpraša, ali kadim, pa sem mu povedal, da ne, da je za očeta. Prinesel mi je sto kosov Morave, pakiranih cigaret.«

Izgubil tudi očeta

Avgusta 1942 sta se Albin in njegov oče vrnila v Slovenijo, kjer sta se pridružila Brigadi Toneta Tomšiča. Vendar je oče Albin med spopadom z belogardisti na Blokah v nepojasnjenih okoliščinah izgubil življenje. Mladi Albin je nato kot vojna sirota preživel preostanek vojne kot ilegalec pri teti v Ljubljani. Po zmagi partizanov se je Albin vrnil na Jesenice. Oktobra 1946, ko je bil star petnajst let, je na Bledu srečal Aleksandra Rankovića. »Prišla je delegacija iz Beograda in med njimi je bil tudi Ranković. Mi smo kot najstniki šli tja na sprejem, ploskat ali kaj. Zagledal sem Rankovića. Poklical sem ga z imenom Leka, kot so mu rekli le redki. Začudil se je, kdo ga tukaj pozna pod tem imenom. In tako je šlo dalje, kasneje sem mu povedal svojo zgodbo in povabil me je v Beograd. Ko me je vprašal, ali bi šel, sem rekel: Takoj.« Ranković mu je pomagal in mu omogočil šolanje za vojaškega pilota v Beogradu. Albin je v Beogradu ostal do leta 1962, ko je postal pilot civilnih letal pri Adrii. Albin je bil v Adrii 21 let, delal je v operativi, prepotoval je cel svet, razen Avstralije. Danes je upokojen in živi v Ljubljani.